V Pratu so vedeli, a nihče ni ukrepal

Sedem ljudi je umrlo, več pa je bilo ranjenih, ko je v nedeljo do tal zgorelo kitajsko tekstilno podjetje v industrijski coni Macrolotto v Pratu. Nesrečni delavci so bili ujeti v zasilnih spalnih prostorih nad delavnico. Nesreča ni bila nepredvidljiva in še manj nepričakovana. Vsakdo, ki vsaj nekoliko pozna razmere med kitajskimi priseljenci v Pratu, bi tragedijo lahko napovedal. Roberto Pistonina, glavni sekretar krajevnega sindikata CISL, je po nesreči dejal, da so vsi že leta vedeli, da je na področju med Firencami in Pratom na stotine, celo na tisoče ljudi, ki živijo težko suženjsko življenje. In nihče ni nič naredil, piše v današnjem Primorskem dnevniku Meta Krese. S fotografom Arnejem Hodaličem se je pred tragedijo mudila v Pratu in tam skušala ne brez težav priti v stik s kitajsko skupnostjo, ki živi in dela v nemogočih razmerah. To se dogaja v industrijsko razviti Italiji in ne v Bangladešu. Zgovoren je podatek, da nihče od sedem tisoč redno prijavljenih kitajskih delavcev ni vpisan v sindikat.