Manjšine (tudi slovenska) bi skoraj »izvisele«

Republika ščiti jezikovne manjšine s posebnimi normami. Takole se glasi šesti člen italijanske ustave, ki je stopila v veljavo prvega januarja 1948, torej točno pred sedemdesetimi leti. Člen, ki je bistvenega pomena tudi za slovensko manjšino v Italiji, so v ustavo vključili tako rekoč v zadnjem trenutku in dejansko brez omembe vredne razprave v ustavodajni skupščini, ki ji je predsedoval Umberto Terracini. Glavno zaslugo za šesti člen nosi Tristano Codignola, antifašist, eden od ustanoviteljev Italijanske akcijske stranke (Partito d’azione), poznejši socialist in eden od očetov italijanske enotne nižje srednje šole (zakon iz leta 1962). Delovna komisija, ki je pripravila izhodišča za ustavno besedilo (75-članska skupščina, ki ji je predsedoval Meuccio Ruini), je ocenila, da za zaščito jezikovnih skupnosti zadostuje tretji ustavni člen. Po njem imajo vsi državljani enako družbeno dostojanstvo in so enaki pred zakonom, ne glede na spol, raso, jezik, vero, politično prepričanje ter osebni in družbeni položaj. Codignola in njegovi somišljeniki (med njimi sardinski antifašist Emilio Lussu) so ocenili, da je tretji člen sicer zelo pomemben, a do jezikovnih manjšin pomanjkljiv in nedorečen. V prvem osnutku je pisalo, da republika varuje in ne ščiti manjšin, ki so od etničnih postale jezikovne. »Manjšinski člen« se je v ustavodajni skupščini prepletal z ustanovitvijo dežel s posebnim statutom. Lussu je predlagal, da bi varstvo ali zaščito manjšin poverili nastajajočim avtonomnim deželam (Furlanija-Julijska krajina je bila ustanovljena šele leta 1963).