Serracchiani: dediščina trmaste predsednice

Ko potegneš črto pod petletno delo deželne vlade Furlanije Julijske krajine, ne moreš dati ocene. Meril, po katerih bi lahko sodil, je nešteto, zasluge in napake pa so vedno povezane z zunanjimi dejavniki, kot so na primer svetovna gospodarska kriza ali ugodne razmere v državi. Že v osnovi pa velja, da na vsak ukrep gledamo skozi subjektivno prizmo lastnega prepričanja. Za nekatere je ukinitev pokrajin vredna ovacij, drugim pa se tak ukrep zdi nepotreben ali škodljiv.
V grobem pa lahko ocenimo, da je Debora Serracchiani izpolnila veliko tega, kar je napovedala 21. maja 2013, ko je v deželnem svetu predstavila svoj program. Način postopanja in še zlasti učinek dejanj pa mestoma vzbujajo pomisleke.

Kaj je odločnost in kaj trma
Serracchianijeva je pač od volilne zmage aprila 2013 do nedavnega odstopa delovala zelo odločno, ta nedvomno lepa lastnost v politiki pa se je včasih izrodila v neumestno trmo. Kronski primer je reforma lokalne samouprave. Deželna vlada je z vseh strani, tudi iz naklonjenih taborov, dobivala opozorila, da ni dobro vsiljeno povezati občine v nov upravni izum – zvezo občin. Drži sicer, da se mora administrativna novost šele vpeljati, a pomisleki so znani. Manjše občine so izgubile del odločevalne samostojnosti, prelivanje pristojnosti pa se je izkazalo za problematično. Osnovno vprašanje pa se glasi: je ustanovitev 18 zvez namesto štirih pokrajin res poenostavilo in pocenilo upravne postopke?
Druga velika reforma, ki bo trajno zaznamovala iztekajoči se mandat deželne vlade, je temeljita preureditev zdravstvenih storitev. Gigantsko delo, opravljeno že v prvem delu mandata, je seglo na področje, ki mu je odmerjen največji delež v deželnem proračunu. Ta vsako leto zaobjema dobre štiri milijarde evrov, zdravstvu in socialnim storitvam pa je namenjenih več kot 2,3 milijarde. Zdravstvena reforma je zato izjemno nehvaležno opravilo, saj je neizbežno obsojeno na grajo. Vladi Debore Serracchiani je zato treba priznati, da se ni otepala odgovornosti. Deželnemu zdravstvu, ki mora ustreči potrebam razmeroma starega prebivalstva, je dala finančno perspektivo, kar pa seveda ne pomeni, da so vse predlagane rešitve dobre. Najbolj primerno bi bilo, ko bi ukrepe ocenila stroka, žal pa se v Furlaniji Julijski krajini krepko oglašajo predvsem tisti, ki branijo lasten, partikularni interes. Zato smo veliko brali in poslušali o zaprtju porodnišnice v Latisani, čakalni dobi na katinarski urgenci in nedavnem kritičnem poročilu računskega sodišča, kaj pa reforma pomeni za delovanje kardioloških oddelkov ali centra za presaditev organov pa javnosti očitno ne zanima.
Zato pa se je javnost večkrat razburila zaradi napak v sistemu enotne številke za klic v sili 112. Centrala v Palmanovi je prepogosto odpovedala, pri čemer se postavlja vprašanje, zakaj je deželna vlada tako hitela z vzpostavitvijo enotne številke (FJK jo je uvedla kot druga dežela v Italiji). Že res, da gre za administrativno spremembo, ki jo predpisuje Bruselj, morda pa bi se z nekaj manj zaletavosti deželna uprava izognila kopici polemikam.

Infrastrukturni rekordi
Obmetavanje z ostrimi besedami zaradi zatikanja v klicnem centru v Palmanovi je še en dokaz, da v javnost lažje prodrejo žolčni komentarji kot pa trezne ocene. Zaradi te sprevržene logike so nekatere velike zasluge deželne vlade manj opažene od tega, kar bi bilo razumno. Debori Serracchiani je namreč treba priznati, da je na infrastrukturnem področju zabeležila kopico dosežkov. S tem se je pohvalila tudi na novinarski konferenci ob koncu lanskega leta, ko je naštela vrsto premikov na področju prometne infrastrukture. Serracchianijeva je povedala, da je bilo v petletju 2013–2018 naložb za 1.384 milijonov, pri čemer je treba nujno pojasniti, da so v ta znesek všteta tudi evropska in državna sredstva.
A prav pridobivanje sredstev iz državnega računa je nezanemarljiva zasluga Debore Serracchiani. Brez te sposobnosti bi vsa dela potekala počasneje, saj bi majavi finančni temelji neizbežno upočasnili projektiranje. Intermodalna postaja, s katero je letališče v Ronkah zdaj povezano z železnico, prav gotovo ne bi bilo zgrajeno v pičlih 13 mesecih. In tudi gradnja tretjega pasu na avtocesti med Trstom in Benetkami ne bi prehitevala časovnice.
Velja pa ugotovitev z začetka članka, da so vsaki dosežki neizbežno povezani z ugodnimi okoliščinami. Težko si predstavljamo, da bi bil Rim tako naklonjen Furlaniji Julijski krajini, ko ne bi državno in deželno vlado vodili osebi iz iste stranke. Serracchianijeva je imela še dodatno srečo, da je infrastrukturno ministrstvo prevzel vidni član Demokratske stranke Graziano Delrio.
Tudi na kulturnem ministrstvu je imela deželna vlada pomembnega zaveznika. To bi bil nekdanji državni tajnik demokratov Dario Franceschini, ki je večkrat obiskal Furlanijo Julijsko krajino in ji odmeril pomembne milijone za tržaško staro pristanišče, Oglej, Palmanovo in druge turistične znamenitosti.
Včasih pa je deželna vlada tudi zgolj unovčila delo drugih. V nastopu pred deželnimi svetniki 23. maja 2013 Debora Serracchiani sploh ni omenila tržaškega pristanišča. Resnično otipljivih načrtov za njegov preporod očitno takrat ni bilo. Zato pa je razcvet tržaške luke po petih letih postala ena glavnih tem deželne politike. Očitno je bil splet naključij več kot ugoden: Francesco Russo je v senatu ob koncu leta 2015 med razpravo o proračunskem zakonu iztržil ključni proračunski popravek, na čelo pristaniške oblasti v Trstu pa so (menda po zaslugi Roberta Cosolinija) prišli sposobni upravitelji.

Nepresekani vozli
Zaradi lastnih zaslug ali srečnih okoliščin se zato poslavljajoča se deželna vlada lahko pohvali z marsičim. Nekaterih vozlov pa vendarle ni znala presekati. To dobro vedo Slovenci, ki so resda dobili centralni urad za prevajanje in dobro zalogo prispevkov. Smo pa pogrešali ukrep, s katerim bi deželna vlada dokazala, da navzočnost narodne skupnosti namerava kulturno izkoristiti, ne pa samo proračunsko prenašati. Tudi odnosi s Slovenijo so bili formalno odlični, konkretnejših dejanj pa je bilo kljub delovanju Skupnega odbora Slovenija-FJK malo.
Med nerešenimi vprašanji pa prav gotovo izstopa škedenjska železarna. Serracchianijeva je srdito zagovarjala dogovor s podjetnikom Giovannijem Arvedijem. Ta pa se marsikaterih okoljevarstvenih obvez ni držal oz. jih ni znal izpolniti.
Na seznamu nerešenih vprašanj pa so prav gotovo še gospodarski položaj dolin ob Nadiži in Teru, preskromno zanimanje letalskih družb za tržaško pristanišče in slabe železniške potniške povezave proti zahodu in še zlasti vzhodu.