Breze v hvaležen spomin, ginko zato, da ne bi pozabili

V nemškem mestu Nordhausen že nekaj mesecev rase tudi breza, ki nosi ime po Borisu Pahorju. Breza z zaporedno številko 36 je ena izmed triinpetdesetih brez, ki jih je mestna uprava posadila, da bi počastila žrtve bližnjega koncentracijskega taborišča Dora-Mittelbau. Ali bolj pravilno: da bi se oddolžila tistim, ki so trpeli v bližnjem taborišču in kljub nečloveškim razmeram in krematorijski peči preživeli taboriščno gorje. Izbrskali so triinpetdeset taboriščnikov in za vsakega posadili brezo. Med njimi je kot omenjeno tudi tržaški pisatelj Boris Pahor, a tudi Stéphane Hessel, francoski diplomat in avtor svetovne uspešnice Dvignite se!.

Spominski park (Gedenkhain) rase v osrčju mesta Nordhausen, mesto Nordhausen pa leži v osrčju Nemčije. Tiste Nemčije, ki je, kot neutrudno ponavlja Boris Pahor, »vsa pokrita s taborišči za rdeče trikotnike«. Politični interniranci, partizani, antifašisti so imeli namreč na skromnih oblačilih prišite rdeče trikotnike. Ti trikotniki so jih ločevali od ostalih taboriščnikov, na primer od Romov, ki so nosili rjave trikotnike, ali od homoseksualcev, ki jim je nacistična logika namenila rožnate trikotnike.

Eno takih taborišč je bilo tudi Dora-Mittelbau ob vznožju gorske verige Harz. Interniranci so v tistih kamnitih grebenih izvrtali številne rove, v katerih so s svojimi sotrpini morali izdelovati bombe (V1) in rakete (V2). Delali so v rovih, da jih zavezniška letala ne bi odkrila. Boris Pahor, ki je sicer živel v bližnjem taborišču Harzungen, jih je spremljal na delo s svojim zabojčkom zdravil. Bil je njihov bolničar, najbolj bolne so pošiljali k njemu. »Mnoge je mučila driska, zato je v rovih smrdelo. Najhujše primere so poslali k meni, kjer so potem nemočno čakali na konec izmene.«

Deportiranci pa so med izdelovanjem večkrat sabotirali tisto orožje, tako da ni moglo služiti svojemu zločinskemu namenu: ko so ga nacisti odvrgli nad Veliko Britanijo, ni eksplodiralo. Zato pa so se Nemci v rovih gorske verige Harz maščevali nad saboterji. »V pričo civilistov, žensk in inženirjev so jih obesili na dolg železen drog in ga nato dvignili z žerjavom. Tako so lahko obesili tudi po 20 oseb hkrati. Znanec mi je povedal, kako so nekatere ženske kričale ob pogledu na obešene. Tudi Nemci niso bili vsi pokvarjeni, tudi njim je ostal kanček človečnosti.«

Pahor pravi, da je taborišče Dora-Mittelbau, zaradi nečloveških razmer in skupinskih obešanj, veljalo za eno izmed najbolj okrutnih. A tudi za taborišče, v katerem je bilo protinacistično delovanje zelo aktivno. Danes je v njem urejen spominski memorial, v katerem si lahko obiskovalci ogledajo barake, galerije in dokumentacijski center; zelo bogata je njegova spletna stran www.dora.de, aktivni pa so tudi mladi, ki so ustanovili društvo Mladi za Doro in zbrali pričevanja nekaterih preživelih (tudi Pahorjevo). Najbolj slavnostno je tu 11. aprila, ob obletnici osvoboditve taborišča; leta 2010 je na spominski svečanosti spregovoril ravno Pahor.

Sredi brez v spominskem parku v Nordhausnu so posadili tudi drevo sorte ginko. Njegovi listi slovijo po tem, da zavirajo pešanje spomina. Boris Pahor upa, da bi se proti pozabi uspešno borili ne samo v Nemčiji, ampak tudi v Italiji. Na primer v tistem Viscu, kjer so bili med 2. svetovno vojno zaprti številni Slovenci in drugi prebivalci nekdanje Jugoslavije. Zakaj ne bi tam uredili vsaj enega spominskega parka in dokumentacijskega centra, ki bi bodoče rodove opozarjal na gorje, ki ga je ljudem povzročil fašizem?

Poljanka Dolhar


Več novic na www.primorski.eu