Boris Pahor o svojem odnosu do ženskega sveta

Boris Pahor, ki bo čez dva tedna vstopil v stoto leto svojega življenja, je v nedeljo zvečer v Nabrežini v okviru Praznika sv. Roka - Okusov tradicije, ki ga devinsko-nabrežinska občinska uprava v teh dneh prireja v sodelovanju s krajevnimi društvi, spregovoril o pomenu, ki ga je v njegovem življenju imel in ima »ženski svet«, do katerega sicer v svojih delih kaže posebno rahločutnost. Srečanja, ki se je odvijalo na borjaču pri Štropovih (pivnica Bunker) in ga je dvojezično vodila prof. Tatjana Rojc, se je udeležilo kakih 250 poslušalcev.

Tržaški pisatelj je govoril pod krošnjo lipe za kamnito mizo, ob kateri naj bi se pred mnogimi leti med obiskom naših krajev, kot zatrjujejo domačini, pomudil sam avstro-ogrski cesar Franc Jožef. Najprej je izpostavil pomembno vlogo, ki so jo v njegovem življenju odigrale mama in sestri. Kar se svojih ljubezni tiče, pa je poudaril, da so vzklile le, če je poprej do dotičnih žensk začutil psihološko bližino, ki omogoča dialog. To je prišlo do izraza že v razmerju z Danico Tomažič. Za njegovo pokojno ženo Radislavo Premrl je bila podobno kot za francosko bolničarko Arlette, o kateri piše v knjigi Spopad s pomladjo, značilna ljubezen do narave.

Pisatelj je govoril tudi o tem, kako je po doživetju strahovitih grozot, nenehnega stika, gledanja in vohanja smrti v koncentracijskih taboriščih ravno prek ljubezni po vojni spet stopil med žive. Ljubezen je tesno povezana s spoštovanjem človeškega telesa, ki so ga diktatorski režimi v prejšnjem stoletju v tolikšni meri omalovaževali. Današnje svetovno dogajanje po njegovem dokazuje, da se človek iz zgodovine ni ničesar naučil. Problematika nasilja nad telesom je prisotna tudi v družinskih skupnostih, je poudaril.

V odgovorih na vprašanja literarne kritičarke se je Pahor, ki je obrazložil kako je pri svojem delu vseskozi bil na strani ponižanih in razžaljenih, zaustavil pri opisu ljubezenskega odnosa, ki ga je vzpostavil s svojo življenjsko sopotnico. Šlo je za srečanje »dveh brodolomcev,« ki sta bila zelo ponosna, svobodoljubna, samotarska in, razlikam navkljub, solidarna. Medtem ko je Radoslava Premrl izhajala iz premožne in pomembne družine, ki je predstavljala pravi zgled slovenskega upora fašizmu, je bil Pahor sin branjarja. Njuna zveza, ki je trajala celih 58 let, je temeljila na medsebojnem spoštovanju, svobodi in upoštevanju človeškega dostojanstva. Kar se tiče sloga, sta se še predvsem prepoznavala v dialektičnem odnosu v znamenju odrezavih (ne nežnih) in hudomušnih odgovorov.
Radoslava Premrl je bila muza, intelektualka in ženska, je poudarila Rojčeva, ki se ni nikoli odrekla svojim principom in se ni menila za pritlehnosti. Knjiga o Radi - Dnevnik 2009-2011, ki je pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi in razpoložljive izvode katere so nedeljski poslušalci pokupili še pred začetkom srečanja, govori o njenem odhodu in o vsem tem, kar je Pahor doživljal ob njej. Voditeljica zanimivega srečanja je pogovor z uglednim gostom sklenila z ugotovitvijo, da »lepota človeka ni možna brez upoštevanja ženskega elementa«.

V svojih zaključnih besedah pa je tržaški književnik izpostavil visoko ceno, ki jo je družina pokojne žene plačala, ker se je z dvignjeno glavo uprla fašizmu: dom v Podnanosu so jim požgali, družinski člani so morali v zapor, fašizem jih je pregnal v internacijo v Piemont, sestro so kruto umorili, brat je kot partizan padel v nepojasnjenih okoliščinah.

Na prireditvi, ki je potekala v sodelovanju s Tržaško knjigarno, je v imenu občinske uprave prisotne pozdravila odbornica za kulturo Marija Brecelj in predstavnica SK Devin Nadja Kralj. Iz vrst kulturnikov sta se med drugimi srečanja udeležila v Parizu živeči umetnik Evgen Bavčar in Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta. Poleg novoizvoljenega župana Kukanje in drugih krajevnih upraviteljev, je srečanju sledil tudi deželni svetnik Gabrovec.

M. Caharija

Več novic na www.primorski.eu