VREME
DANES
Torek, 17 november 2026
Iskanje

Dvesto nastopajočih v en glas potrdilo aktualnost partizanskih idealov

30. okt. 2012 | 22:10
Dark Theme

Brez pretirane retorike, brez samopoveličevanja, brez nostalgije, z zanosom, poudarjanjem aktualnosti sporočil, iskanjem stika z mladimi. Tako je Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič praznoval 40-letnico neprekinjenega delovanja v razprodani veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu. Trud organizatorjev za velik jubilejni projekt je tako poplačal dvojni uspeh, saj so se izognili standardnemu obredu in so praznovali s polnoštevilnim odzivom publike, kar bo tudi v prihodnje spremljalo vse etape jubilejne turneje, ki se je začela v Trstu, a bo ponesla partizansko pesem še v Ljubljano, Novo Gorico in Zgonik.

»Če so nam že vzeli svobodo, nam pesmi ne morejo vzet!« je pisal Pinko Tomažič in tisto petje, ki je opogumljalo partizane in borce osvobodilnih bojev po vsem svetu je res ohranilo svojo moč skozi generacije. Partizanska pesem je sporočilo, zato ne potrebuje priložnostnih govorov; v bogat koncert je uvedla le dvojezična beseda Poljanke Dolhar, sourednice (skupaj s Saro Sternad) jubilejne brošure. Z njenimi besedami se je večer pričel s pogledom generacije, za katero je vera v pravičnejši svet večno mlad ideal in so te pesmi primerne tudi v tem času, ko se vrednote prepogosto omejujejo na prazne besede ali slogane.

Vsebine teh pesmi ne spadajo v muzejsko retrospektivo, predvsem pa ne govorijo samo o Slovencih v vojnih časih, saj vsi narodi stremijo po svobodi in pravici in povsod so se ljudje borili (in se borijo) za svoje ideale in za boljši svet. Zato je partizanski zbor želel izpovedati to zgodbo o idealizmu v več jezikih, z glasbenim potovanjem skozi države, kjer sta (bila) ogrožena mir in enakopravnost, a tudi pravice delavcev.

Z rockovsko izvedbo pesmi Na juriš so za začetek stopili na oder slavljenci in njihovi prijatelji: Partizanski zbor Ljubljana, ki ga vodi Franc Gornik, energične Kombinatke pod vodstvom Mateje Mauri in slovenski taborniki v Italiji Rodu modrega vala. Ritmično posodobljene različice pesmi so tudi v nadaljevanju začinile izvedbe skladb, pri katerih so sodelovale skupine Kraški ovčarji, Dirty Fingers in The Freakwaves, ki so tudi samostojno, vsaka na svoj značilen način interpretirale partizanski duh.

Za razvedrilo v kabaretnem duhu sta poskrbela igralca Boris Kobal in Gojmir Lešnjak-Gojc s humorističnimi skeči na temo dveh partizanov »v zamudi«, ki ugotovita le več desetletij pozneje, da se je vojna končala, a tudi, da se je razvoj dogodkov večkrat izneveril prizadevanju nekdanjih borcev. S primerjavo med preteklostjo in sedanjostjo pa se je poigral Iztok Mlakar z »rapsodijo furioso za partizanski zbor, orkester in motorno žago«. Vlado Kreslin je s svojim prepoznavnim glasom ovrednotil izvedbo pesmi Bella ciao in je iz svojega repertoarja podal še To ni političen song, Drago Mislej Mef pa je ubral svoje zbrane kantavtorske strune s pesmijo Svoboda, kateri je sledila Abraham Lincoln Brigade.

Zaključni del programa je bil samostojni koncert adrenalinskih slavljencev, ki so se predstavili v sijajni formi s pesmimi kot so Trst je naš, Brigata Garibaldi, Black and White, Računajte na nas. Vrsta klasikov partizanskega repertoarja se je seveda zaključila s publiko stoje pri nepogrešljivi, pričakovani izvedbi Vstajenja Primorske, kateri je za pozdrav sledila še Internacionala.

Režijo dogodka je v celoti sestavila Pia Cah, za katero je bilo vodenje svojega in združenih zborov le ena od večstranskih odgovornosti. »O občutkih bi težko govorila, saj se komaj zdaj jasno zavedam, da smo uspešno izpeljali načrt. Priprava na ta dogodek je terjala veliko truda, na odru pa sem se popolnoma osredotočila na dogajanje, da bi vse potekalo v najlepšem redu. Morda je bil program predolg, na odru pa smo imeli vtis, da je šlo kar hitro. Upam le, da je bila publika zadovoljna.«

O tem ni dvomov, kot tudi, da je tekoče zaporedje kratkih nastopov številnih gostov razgibalo preko triurni program. Z veseljem in ponosom bi mu prisluhnil tudi častni gost tega slovesnega praznika Oskar Kjuder, ki je bil žal odsoten iz zdravstvenih razlogov, a je pevcem poslal svoj pozdrav. Z njim je zbor pričel svojo pot leta 1972 in je v naslednjih desetletjih prenesel iz roda v rod nespremenjeno motivacijo, kot je potrdila sedanja zborovodkinja: »V bistvu se nič ni spremenilo v pristopu, že štirideset let delamo v istem duhu. Druži nas misel na tiste ideale, za katere se borimo vsak dan s pesmijo in besedo. Kdor vodi ta zbor mora čutiti nekaj do teh besedil in zgodovine, verjeti v te ideale. Gre za čustveni odnos: če teh idealov nimaš v srcu, jih ne moreš posredovati.«

Rossana Paliaga

Več novic na www.primorski.eu

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava