Primorski koščak oziroma koščenec (Austropotamobius pallipes) je bil nekoč zelo številčna vrsta raka. Starejši prebivalci pripovedujejo, da so jih nekoč pobirali kar z vedri. Za nekatere so v težkih časih predstavljali pomemben vir hrane, drugi pa so jih kot otroci iskali in lovili za zabavo. Njihova prisotnost se je močno vtisnila tudi v kulturno dediščino. Prebivalci vasi Topolc so tako dobili vzdevek Rakarji, na katerega so še vedno zelo ponosni. Danes pa populacija tega domorodnega potočnega raka ni v dobrem stanju, ocenjujejo raziskovalci, ki so sodelovali pri čezmejnem projektu programa Interreg VI-A Italija-Slovenija 2021-2027 Pallipes. Ob koncu več kot milijonov evrov vrednega dveletnega projekta, pri katerem so na slovenski strani meje sodelovali Park Škocjanske jame kot vodilni partner in Javno podjetje Komunala Ilirska Bistrica, na italijanski strani pa Univerza v Trstu in Služba za lov in ribiške vire dežele Furlanije - Julijske krajine, med pridruženimi partnerji pa je bila tudi Občina Dolina, so izsledke raziskav glede te ogrožene vrste prejšnji teden predstavili v Parku Škocjanske jame.
Od reke Reke do Pancana
Ker je primorski koščak ogrožena kvalifikacijska vrsta Natura 2000, so projektne aktivnosti potekale na območjih Natura 2000 Kras, Reka in Zabiče v Sloveniji, v porečjih rek Soče, Bele in Tilmenta ter v območju Pancanskega zaliva v Italiji. Primorskega koščaka, ki je tudi pomemben bioindikator ohranjenosti vodnih ekosistemov, domačini ob teh vodotokih dobro poznajo. »Sodelavcem iz parka so na terenu velikokrat pripovedovali zgodbe, kako veliko je bilo teh rakov včasih, kako so jih celo lovili in jedli. Ljudi je tudi zanimalo, zakaj je rak kar naenkrat izginil. O teh vzrokih se tudi strokovnjaki še vedno sprašujemo. Vemo sicer, da je bil eden od vzrokov tudi račja kuga. Ta čezmejni projekt nam je ponudil priložnost, da tudi raziščemo, kje sploh je danes koščak še prisoten, kaj ga ogroža in kaj je bil pravi razlog, da je izginil,« je o razlogih, zakaj so se v Parku Škocjanske jame lotili tega projekta, povedala biologinja dr. Renata Rozman iz Parka Škocjanske jame.
Projektni partnerji so delo začeli s pregledom dejanskega stanja, saj je bilo poznavanje razširjenosti primorskega koščaka pomanjkljivo. Vzpostavili so skupen pristop k spremljanju vrste tudi s pomočjo okoljske DNK. Opravili so popise obstoječih populacij ter preverjali prisotnost račje kuge in invazivne tujerodne vrste raka – močvirskega škarjarja (Procambarus clarkii). »Danes je primorki koščenec prisoten še v pritokih reke Reke, predvsem v skritih, brkinskih pritokih reke in manjših soteskah. Ocenjujemo, da populacije niso v dobrem stanju. Dejstvo je, da se je območje njegove razširjenosti zmanjšalo, pozitivno pa je, da smo našli nekatere nove lokacije, kjer je prisoten in jih prej nismo poznali,« je pojasnila Rozman.
Več v torkovem Primorskem dnevniku.