Strategija razvoja severnega Jadrana naj odpira vrata evropskim projektom

Delovanje EU je zasnovano tako, da koristi tudi vsaki posamezni državi in njenim državljanom. To je po mojem mnenju še zlasti pomembno za obmejna območja. Ta so v logiki povsem suverenih nacionalnih držav pogostokrat omejena s političnimi mejami, ki ne odražajo naravnih ovir razvoja območja. Tako je delovanje obmejnih območij usmerjeno proti centru nacionalnih držav in prav nič ni čudnega, če so obmejna območja bistveno manj razvita od poprečne razvitosti države. EU je odpirala in še odpira meje. EU spodbuja medsebojno spoznavanje, sodelovanje in spoštovanje. Prepričana sem, da ideja evropskega sodelovanja obmejnim območjem omogoča nekaj, kar jim povsem suverene nacionalne države ne morejo ponuditi: celovit razvoj območja preko nacionalnih mejah.
Kot primer naj omenim projekt tržaških terminalov, za katerega je pristojna italijanska vlada s sedežem, mnogo bolj oddaljenem od Trsta, kot je od njega oddaljena Ljubljana. Pravzaprav lahko napišem, da je celotna Slovenija bližje Tržaškemu zalivu in Žavljam in močneje živi z razvojem tega območja kot velik del Italije. Tako slovenska politika kot tudi stroka in ljudje so z zanimanjem spremljali in se aktivno vključevali v postopke umeščanja dveh terminalov v prostor. Nič čudnega ni, da so bila stališča lokalnih in regionalnih italijanskih oblasti v tem primeru bližje stališčem slovenske kot italijanske vlade. Slovenija je v Bruslju zahtevala od sicer prijateljske sosednje države, da spoštuje evropsko zakonodajo. Naj bom jasna: glede na sedanjo zakonodajo Italija ostaja suverena pri strokovnih in političnih odločitvah, a postopki morajo biti izpeljani v skladu z evropsko zakonodajo. Tako je slovenska vlada zahtevala celovito študijo vplivov obeh terminalov, opozorila je na potencialne čezmejne vplive. Tudi nekateri slovenski poslanci v Evropskem parlamentu smo se vključili v razprave, sama pa na tej problematiki aktivno delujem več let, ki posegajo že v pretekli mandat, torej pred leto 2009. Zame je bilo zelo pomembno sporočilo slovenskih strokovnjakov o nevarnosti usedlin živega srebra. Le-to se je nalagalo v severnem Jadranu skozi stoletja izkoriščanja rudnika v Idriji. Kaj bi se zgodilo z živalmi in rastlinami, če bi s posegi v morsko dno naenkrat zbudili to spečo nevarnost? Kakšne bi bile posledice za turizem in ribolov? Poudarjeni pa so bili tudi številni drugi okoljski in varnostni vidiki.
Pri opredeljevanju o tovrstnih projektih moramo dosledno spoštovati načela trajnostnega razvoja. Upoštevati moramo okoljske in socialne vidike ter konkurenčnost gospodarstva. Ne le Tržaški zaliv, temveč z njim povezano širše območje se bo še naprej razvijalo. Bolj kot bo ta razvoj raznolik, trdnejšo stabilnost bo dosegel. Za to pa bo neobhodno potreboval vire energije. V skladu z evropskimi smernicami bodo morali imeti kar najmanjši ogljični odtis, za zdravo gospodarstvo pa bodo morali biti cenovno konkurenčni. Hkrati bodo morali zmanjševati našo uvozno odvisnost. Viri, ki jih bomo uvažali, bodo morali omogočati odvisnost od različnih držav. V tem pogledu sodijo terminali z utekočinjenim plinom med prednostne evropske projekte tudi v letih 2014-2020. A med njimi ni žaveljskega terminala, kar je posledica vztrajnega dokazovanja številnih organizacij ter pomislekov italijanskih regionalnih in slovenskih političnih oblasti. Pravzaprav se težko domislim projekta, pri katerem je slovenska politika tako enotno zagovarjala stališče, ne glede na strankarsko pripadnost in neodvisno od delovanja v koaliciji ali opoziciji. Tudi sama sem že pred objavo seznama Evropske komisije javno dejala, da obstajajo o terminalu tako resni okoljski dvomi, da ga na seznamu ne bo.
Menim, da so dogajanja okrog terminalov jasen signal o delovanju EU. Brez članstva Slovenije v evropski družini narodov bi slovenski pomisleki padli na plodna tla zgolj ob dobri volji italijanskih oblasti. Tako pa je tu EU s svojimi pravili in institucijami, ki preverjajo njihovo izvajanje. Seveda pa se moramo zavedati, da smo in še bomo podobnemu nadzoru podvrženi tudi v Sloveniji. Tudi nam ne bodo dovolili bližnjic in netrajnostnega razvoja. A moja osebna želja je, da bi evropske povezave bolj kot omejevanju služile sodelovanju in skupnemu ustvarjanju. Da bi skupaj načrtovali in izvajali projekte, s katerimi bi poskrbeli za blaginjo ljudi in kar najbolj omejili vplive na okolje.
Napetostim med državami se lahko izognemo in jih preko članstva v EU nadgradimo v sodelovanje. Letos je postala polnopravna evropska članica tudi Hrvaška. V interesu prebivalcev vseh treh držav je politična odločitev, da se pripravi strategijo razvoja severnega Jadrana. V njej bi se skozi politične in strokovne razprave izluščil vodilni interes in potrebe razvoja celotnega območja. Sprejem skupne strategije pa bi imel evropski vpliv in bi kot tak imel močan potencial odpiranja vrat za izvedbo projektov v evropskem interesu.

Dr. Romana Jordan,
slovenska poslanka v EP, SDS, ELS