Davorin nas je zapustil

Izgubili smo Davorina, fotoreporterja in delovnega kolega, ki je s Primorskim dnevnikom živel več kot trideset let. Začel je kot mlad »vajenec« Maria Magajne, kar je bila nedvomno zahtevna, obenem pa najboljša možna šola. Mario je bil Davorinu pedanten mentor in tedaj mladi fotoreporter se je kmalu navzel stila življenja, ki je značilen za ta poklic: biti v pravem trenutku na pravem mestu. Davorin je tedaj k dnevniku prinesel svežino svoje mladosti in novosti, ki jih je prinašala napredujoča tehnologija fotografiranja. Z leti je postal Mariov naslednik in je tesno povezan z dogajanjem živel z dnevnikom vsakdanje življenje z njegovimi mnogimi odtenki.

A Davorin Križmančič ni bil samo kolega v naši redakciji, s kolegom Damjanom sta za dnevnik postala tako rekoč nezamenljiva prisotnost časopisa ob dogajanju na terenu. Navadili smo se, da kjer zaradi objektivno omejenih možnosti zmanjka novinar, mora biti prisoten vsaj fotograf, in to na »petek in svetek«, brez prestanka. Za Davorina tako pogosto ni bilo ne ure ne dneva brez pritiskanja na sprožilec fotoaparata; bil je vedno na razpolago. Zgodilo se je, da je v trenutkih velikega pritiska tudi zagodrnjal, a vedeli smo, da se pod včasih hrapavo skorjo skriva dobrodušen značaj kolega, ki je bil v vsakem trenutku pripravljen ustreči potrebam časopisa.
Že od njegovega nastanka se je Davorin navdušil tudi za Tržaški partizanski pevski zbor, s katerim je prepotoval več držav. Bil je tako rekoč zborov »uradni« fotograf, v različnih mandatih pa tudi tajnik in predsednik. Prav tako je pristopil k Skladu Albina Bubniča in Maria Magajne, kjer je bil ves čas odbornik.

Tisoč vprašanj kljuva v človeku, ko je postavljen pred neizprosno dejstvo, da nekdo po lastni odločitvi odide s tega sveta. Tisoč vprašanj, ki jim je usojeno, da ne bodo nikoli dobila pravega odgovora. Ostajajo boleči občutki, domneve in v bistvu eno samo veliko vprašanje: zakaj. V takih trenutkih se je težko izogniti tudi samoizpraševanju, ali za človeka iz naše neposredne bližine, vsakodnevnega sodelavca in kolego, naredimo dovolj, da se mu na človeški ravni približamo, da bi zaznali in doumeli njegovo stisko. Ne bi smeli dovoliti, da včasih že kar obsedeni ritem našega dela naredi iz nas avtomate, proizvajalce novic in komentarjev, medtem pa gremo po človeški plati prepogosto nevedni drug mimo drugega.

Davorina bomo močno pogrešali v redakciji Primorskega dnevnika. Pogrešali pa ga bodo tudi bazovski sovaščani in ljudje iz drugih krajev, zlasti na Tržaškem, pa tudi prek meje. Saj je bil malo povsod doma, v svoj objektiv je s profesionalnostjo in hkrati z občutkom pripadnosti ujel nešteto trenutkov življenja naših ljudi. To veliko delo nam ostaja v trajno dediščino. Svojcem naj gre v tem težkem trenutku naše občuteno sožalje.

Dušan Udovič


Več novic na www.primorski.eu