Prvi maj še kako aktualen praznik

»Delavci so vedno zasledovali uresničitev dveh ciljev – izboljšanje razmer na delovnih mestih in obenem družinskih pogojev.« In še: »Pereč problem je še vedno brezposelnost, ki zadeva predvsem mladino.«
Tako je pisalo 1. maja 1986, »ob stoletnici 1. maja – delavskega praznika,« v uvodniku Primorskega dela z naslovom Mir, sožitje in delo. Uvodnik je podpisal Renato Kneipp. »Takratni odgovorni urednik dnevnika Bogo Samsa me je zaprosil, naj napišem uvodnik za 1. maj. Po osmih letih dela v gradbenem sektorju sem bil pravkar postal sindikalist, zato tisto povabilo,« se je pretekli petek, tik pred srečanjem čezmejnih sindikatov na Fernetičih, spominjal Renato Kneipp. Mladi gradbeni delavec je bil imenovan za sindikalista ... začasno: »Za dobo šestih mesecev, so mi takrat rekli ...« Tista »začasnost« traja že tri desetletja. V tem obdobju je postal Renato Kneipp ugleden sindikalist, poznan ne le v tržaškem sindikalnem svetu, temveč tudi deželnem, saj je v sindikatu Cgil opravljal pomembne funkcije in je bil »prvi in edini slovenski sindikalist v deželnem vodstvu sindikata.«
Trideset let po tistem uvodniku je bil v pogovoru s sindikalistom – oziroma: z gradbenim delavcem, posojenem sindikatu, kot sam sebi pravi – spet v ospredju 1. maj.
Ali je 1. maj še vedno delavski praznik?
(Se zamisli za 5 sekund ... op. av.) Seveda. Mora biti mednarodni delavski praznik, s katerim delavski razred izraža solidarnost tistim delavkam in delavcem, ki danes ne morejo na pravi način praznovati tega dne.
Ampak dela je vedno manj, delavcev tudi. Kje tiči rešitev?
Dela je vedno manj, ker je, na žalost, tehnologija zmanjšala število delovnih mest. Dolgoletna kriza pa nas opozarja, da moramo na zadevo gledati z drugačnega vidika.
Katerega?
Nekoč smo bili priča občasnim krizam. Danes je celotni sistem v krizi. Zato je treba drugače pomisliti, kako se mora družba spremeniti.

Celotni intervju v nedeljski, prvomajski tiskani izdaji Primorskega dnevnika