Armenija, država »na sredini«

Gneča na letališču v Erevanu, čeprav je ura zelo pozna. Mrgoli ljudi, vrste pri kontroli potnih listov in čakanje na prtljago. Vse pričakovano. Večina govori rusko, mladi, postavni, dobro stoječi. V Benetkah in na letalu so veliko nakupovali. Torbice znanih znamk iz dragih beneških trgovin. Letalo polno do zadnjega sedeža. Pogled na semafor, ki napoveduje odhode in prihode, ponudi jasno sliko, kam smo prišli. Moskva, Moskva in še Moskva, pa Sankt Peterburg, Soči, Novosibirsk, Volgograd, Samara in Tjumen, za katerega še nisem slišal. Pa Chisinau, Tbilisi, Larnaca.

Spletna stran je še zgovornejša: 131 poletov tedensko povezuje Erevan s tremi moskovskimi letališči, 34 letal leti v Soči, 25 v Sankt Peterburg, kar 14 v Mineralnije vodi. In seveda Minsk. Zraven je še Chisinau s 14 poleti in Larnaca, turški del Cipra, s 15 poleti tedensko, pa Tbilisi v sosednji Gruziji s 13 poleti. In takoj postane jasno, da je Erevan za številna mesta in države, začenši z Rusijo, edinstveno okno v svet. Za tistega, ki zaradi sankcij ne more potovati drugam, je pač Armenija edinstvena priložnost: država, ki je nekako na sredini, z eno nogo v Rusiji in z drugo v Evropi. No, v letalskem prometu je druga noga veliko krajša. Na prvem mestu Dunaj, enajst poletov tedensko. Potem nekaj nemških letališč, iz Italije Rim, Milan in Benetke.

Da, Benetke. Polno letalo v nedeljo popoldne, pristanek pa pozno v noč. Skoraj dve uri zamude, slabe štiri ure poleta in še dodatni dve uri časovne razlike. In čas za razmislek. O Benetkah, seveda. Ni naključje, da letala iz Erevana letijo v Benetke. Večina je ruskih turistov, nekaj je tudi Armencev, ampak razlog je še eden. V Benetkah je pomembna armenska postojanka. Ena najpomembnejših, pa tudi ena najstarejših na svetu.

Daleč od beneške gneče

Otok sv. Lazarja je daleč od milijonskih množic, ki obiskujejo Benetke. Tukaj, kamor me je pripeljala ladjica beneškega potniškega prometa, je vse mirno in tiho. Park, poslopja, vse strogo ograjeno, obiskovalci imajo dostop samo do glavnih vrat. Potnike na ladji sem preštel na prste, vsega šest ljudi. Vsakdo s svojimi željami in interesi. Mene pričaka menih Hamazasp Kečičjan. Prijazen, srednjih let, odlično obvlada italijanščino. Na prošnjo za pogovor je po spletu takoj pristal, zdaj pa začne z jasnim pojasnilom; o politiki se ne bova pogovarjala. Tudi sam nisem imel namena, da bi načenjal politične teme. Vem, kako kočljive so za armensko Cerkev.

San Lazzaro degli Armeni je majhen otok sredi Beneške lagune, z bogato zgodovino. Že v 12. stoletju je bil tam lazaret, dom za gobavce, potem domovanje za bolnike in reveže, v 17. stoletju zavetišče dominikancev, ki so jih izgnali s Krete, in nato v začetku 18. stoletja zavetišče armenskih menihov, ki so po turški invaziji zbežali iz domovine, vodil jih je Mehitar. Tu se je zgodila zgodovinska sprememba: leta 1711 je papež »poskusno« priznal armensko Cerkev. To ni bilo samoumevno: nastala je namreč v četrtem stoletju, točneje leta 303 in odločitev, da prizna papeža, ni bila enostavna. Mehitar, katerega kip je v parku pred vhodom v samostan, je bil akter tega postopka. To priznanje je postalo trajno. »Priznavamo papeža kot poglavarja naše Cerkve, ampak nismo podrejeni beneškemu patriarhu,« pojasni Kečičjan. Armenska Cerkev je avtonomna, ima svojega vodjo, vendar je sestavni del Katoliške cerkve. Kompleksno? Da, a tako pač je.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.