Bali so se »ozemeljskih apetitov« Jugoslavije

Tragična dogajanja na Toplem vrhu nad Porčinjem (Porzus) v zahodni Benečiji, kjer so februarja leta 1945 komunistični partizani pobili sedemnajst pripadnikov partizanske enote Osoppo, so kot sod brez dna. O tem so bile napisane številne knjige, ki so vsakič sprožile polemike, kljub temu da je od takrat minilo več kot osemdeset let.

Trideset let dolgo delo

Zgodovinarka Alessandra Kersevan je pred tridesetimi leti napisala odmevno knjigo o Porčinju z zgovornim naslovom Porzus. Dialogi sopra un processo da rifare (Porčinj. Dialogi o procesu, ki ga je treba začeti na novo). V svoji novi knjigi Porzus. Prove di Gladio sul confine orientale (Porčinj. Poskusi Gladia na vzhodni meji) pa opisuje ne samo ozadje pokola, temveč tudi, kar je iz njega potem nastalo. Knjigo, ki jo je izdala založba KappaVu, so doslej predstavili v Vidmu in v Ronkah.

Iz dokumentov, ki jih je Kersevan odkrila v ameriških in britanskih arhivih, izhaja, da je osopovce in fašiste Salojske republike povezoval strah, da bi Jugoslavija po vojni dobila čimveč ozemlja v Benečiji ter na Goriškem in Tržaškem. To je bilo treba preprečiti z vsemi sredstvi. Od tod nikoli potrjena (in danes demantirana) trditev, da je za pokolom stal slovenski partizanski 9. korpus in da si je Tito želel prisvojiti ozemlja vse do Tilmenta. V resnici sta bila na kocki Gorica in zlasti Trst.