Branko Vatovec: Ime sem dobil po ustreljenem partizanu

Popularni astrolog oziroma »tolmač zvezd«, ki je v Italiji poznan enostavno kot Branko, je po rodu s Koprskega. Ime je dobil po ustreljenem partizanu. Pred šestimi desetletji je najprej poučeval v Bertokih, nato pa postal prvi dopisnik Primorskega dnevnika iz Rima. Najlepši intervju je opravil s slavno pevko Mino. Pozneje je prestopil na radio in zaslovel: že 43 let objavlja horoskop na isti radijski postaji.

Na tem mestu objavljamo odlomek daljšega intervjuja, ki je danes izšel v posebni prilogi Primorskega dnevnika.

Gospod Branko, kako ste prišli v stik s Primorskim dnevnikom?

Pri nas doma smo čitali Primorski dnevnik. Ne samo mi, v Čežarjih so takrat, ob Slovenskem poročevalcu iz Ljubljane, vsi čitali Primorski. Jaz sem bil navezan na dnevnik. Leta 1964, po končanem učiteljišču v Kopru, sem - preden sem začel poučevati v Bertokih - učil italijanski jezik v slovenski šoli in slovenski jezik v italijanski šoli. Pisanje mi je že takrat šlo od rok.

Tako sem po ogledu razstave del enega od likovnih umetnikov v Kopru napisal članek o razstavi, poldrugo stran teksta, in ga poslal Primorskemu dnevniku.

Ali je bil objavljen?

Da. Tako sem začel sodelovati s Primorskim dnevnikom.

Kako se je začelo dopisovanje iz Rima?

Nisem imel nobene izkaznice, nič. Sem pa imel prost vstop povsod. Vedno kot Branko Vatovec. To ni retorika. Ko sem prišel na sedež RAI, sem šel v tiskovni urad in se predstavil kot dopisnik dnevnika v slovenskem jeziku iz Trsta. Vprašal sem, ali bi lahko sledil televizijskim oddajam, da bi nato intervjuval njihove protagoniste. »Ma certo, ma certo,«so mi odgovorili, in dodali: »Lei è sloveno, per questo è così educato.« (Vi ste Slovenec, zato ste tako olikani, op. ur.) Kot Slovenec sem imel povsod samo prednost!

Prej ste dejali, da ste se vedno predstavili kot Branko Vatovec. Zakaj ste to izrecno poudarili?

Veste, rodil sem se 23. oktobra 1944, dvajset let po mojem bratu. Takrat, pod Italijo, so bili vsi sorodniki ali Vatovac, ali Vattovani. In tudi jaz sem bil Vattovani, Vito Vattovani.

Vito?

Seveda. Ko sem se rodil, je imela moja mama Gizela 45 let. Za tiste čase je bila že »stara«. Moj oče Alojz je šel v partizane, v gozdove. Zajeli so ga Nemci, ga odpeljali v lager, moja sestra je bila partizanska kurirka. Pri nas so se zbirali partizani, med njimi je bil tudi mlad partizan, ki mu je mama nosila hrano. Odkrili so ga in ga v naši vasi ustrelili, prav na našem polju. Imenoval se je Branko. V naših krajih tisto ime ni bilo pogosto.

Ko so me moja mama in tri sestrične peljale z vozom in kobilo v Škofije h krstu, je mama župniku dejala, da mi bo - v spomin na ustreljenega partizana - dala ime Branko.

Duhovnik je kar obstal. »Sveta nebesa! Ma ne Branko, Branko ne more biti, ker med kristjani ni nobenega svetnika s tem imenom,« se je razburil. Potrebno je bilo dobiti drugo ime. Ena od sestričen je imela zaročenca in predlagala zame njegovo ime, Vito. Tako sem postal Vito Vattovani. Šele po vojni sem dobil pravo ime in priimek - Branko Vatovec

Več v današnji (torkovi) posebni prilogi Primorskega dnevnika