23. decembra 1943, pred okroglimi petinsedemdesetimi leti, se je v zgodovini slovenskega odporniškega gibanja pričela nova slavna zgodba, ki pa ni vezana na zmago proti sovražniku, temveč na zmago proti bolezni, ranam, konec koncev smrti: pričelo se je delovanje bolnice Franja.
V letu in pol od pričetka delovanja do konca druge svetovne vojne, je Franja nudila zatočišče in v številnih primerih rešitev pred smrtjo, nad 900 borcev-bolnikov. Franja pa sodi v velik sklop partizanskega zdravstva, ki je bil na Slovenskem, kot nasploh v takratni Jugoslaviji in nasploh v zasedeni Evropi, bistven steber odporništva.
Ko pomislimo na vojaške akcije in na boj, ponavadi najprej pomislimo na tiste, ki so v prvi liniji, večkrat pa (krivično) pozabimo na vse tiste, ki se v zaledju trudijo, da bi borci razpolagali ne le z orožjem, temveč tudi s hrano, oblekami in z zdravili. Oskrba je zahtevna v katerihkoli razmerah: je pa še težja v okoliščinah partizanske vojne, ko pravega zaledja ni oz. ko je slednje pravzaprav ozemlje, ki ga je itak zasedla sovražna vojska. V primeru partizanske vojne je zbiranje zdravil za borce že samo po sebi dejanje odpora, saj so tisti, ki so pomagali partizanom, tvegali življenje kot partizani sami.
Zdravstvo se je uveljavilo kot eden izmed stebrov odporništva že od maja 1941, ko so se odvijali prvi tajni sestanki zdravnikov na zasedenem ozemlju. Upoštevati je namreč treba, da ko govorimo o partizanskem zdravstvu, ne govorimo le o partizanskih bolnicah, temveč tudi o tajnem delovanju tistih, ki so v »uradnih« bolnicah na katerikoli način pomagali: s tem, da so pripomogli k zbiranju zdravil, a tudi s tem, da so pomagali ranjencem ali pa tudi skrili ljudi pred sovražnikom. Podobno se je dogajalo po celi zasedeni Evropi, kjer so se bolnice v številnih primerih spremenile v zatočišča.
Kapitulacija Italije septembra 1943 predstavlja prehod v novo fazo partizanskega delovanja, ni naključje torej, da smo se v manj kot mesecu dni spomnili najprej ustanovitve Partizanskega dnevnika, danes pa se spominjamo bolnice Franje. Po eni strani je padec Italije pomenil priložnost, saj je dal slovenskemu odporništvu možnost, da se polasti orožja, a tudi drugega blaga razpadajoče italijanske vojaške strukture, po drugi strani pa je privedel na zahodno slovensko ozemlje novo nevarnost, to je nemško vojsko. V naslednjih mesecih se je tako pričela zgodba partizanske bolnice v soteski Pasice, za katero je dal pobudo dr. Viktor Volčjak, postala pa je znana po dr. Franji Bojc Bidovec, ki je prevzela vodstvo bolnice kmalu po njeni ustanovitvi. Imeni Franje Bojc Bidovec in Pavle Jerine Lah, po kateri je dobila ime bolnica Pavla, sta tako ostali zapisani v zgodovini slovenskega odporništva in hkrati v zgodovini slovenskega zdravstva, zaradi neverjetnih uspehov, ki sta ju dosegli v tako težkih okoliščinah.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.