Dilema za zdravnike: po študiju delati v Sloveniji ali v zamejstvu?

Besede ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu Helene Jaklitsch v zvezi z olajšanim dostopom do študija v Sloveniji za zamejske in zdomske Slovence, kjer se med drugim tudi pozitivno izraža o možnosti, da mladi zamejci po študiju lahko ostanejo v Sloveniji in pripomorejo k izboljšanju demografske slike, ne gredo v račun predsedniku Slovenskega zdravniškega društva Rafku Dolharju. Za Dolharja je olajšani dostop do študija v Sloveniji dvorezen meč oz. stvar, ki ima dva aspekta: »Po eni strani pomeni, da nekateri lahko gredo študirat v Slovenijo, ker bi tukaj lahko ne študirali, ker je študij v Italiji dražji kot v Sloveniji. Poleg tega so v Italiji za vpis na medicinsko fakulteto potrebni težki sprejemni izpiti, zato je to pozitivna stvar. Negativna stran pa je, da se v Uradu veselijo, da se mnogo študentov iz zamejstva, ki študirajo v Sloveniji, potem naseli tam in pomaga reševati problem tamkajšnjega pomanjkanja zdravnikov. Slovenija naj poskrbi za svoje zdravnike, ker če gremo mi reševat problem pomanjkanja zdravnikov v Sloveniji, potem ne rešujemo problema pomanjkanja zdravnikov pri nas,« pravi predsednik zdravniškega društva, za katerega je sporočilo Urada »škandalozno«, zato naj si po njegovih besedah matica demografsko krizo rešuje sama in ne na račun zamejstva.

Drugače za Rafka Dolharja pomanjkanje družinskih zdravnikov tudi posledica dejstva, da veliko mladih izbere pot specializacije, ker je le-ta zanimivejša in so danes pogoji, da postaneš družinski zdravnik, težji kot v preteklosti. »Da postaneš družinski zdravnik, moraš danes opraviti pol specializacije in tri leta prakse, šele potem lahko napišeš prošnjo za vpis na lestvico družinskih zdravnikov. Ta pa je zaprta in na njej je toliko zdravnikov, kolikor jih prebivalstvo potrebuje: pri enem družinskem zdravniku sme biti prijavljenih samo 1500 pacientov.« Dokler se eden od zdravnikov na lestvici ne upokoji, drugi ne more odpreti ordinacije oz. skleniti konvencijo z zdravstvenim podjetjem Asugi, pravi Dolhar, ki opozarja tudi, da Slovenci nimamo nobene prednostne lestvice: »Četudi si na tisti lestvici Slovenec, ne prideš prej na vrsto, če na Krasu ni več slovenskega zdravnika. Prvi bo za družinskega zdravnika na Kras prišel tisti, ki je na vrhu lestvice in ima tisto leto dostop do pacientov Asugi.«

Nekdo, ki je poskusil oba sistema in se je naposled odločil za delovanje v Sloveniji, je Edvin Carli, ki je dokončal študij medicine in specializacijo iz otorinolaringologije v Sloveniji, delal nekaj časa v bolnišnici San Polo v Tržiču, zatem pa šel v Splošno bolnišnico Izola, kjer deluje še danes. »V Sloveniji so boljši pogoji, da se izbrati specializacijo, ki nekomu najbolj paše. V Italiji, če nekdo želi določeno specializacijo, tvega, da gre na Sicilijo. V Sloveniji pa je na voljo dosti več mest, možnost zaposlitve je lažja, ker je boljši odnos mentorja do mladih zdravnikov, lažje se je učiti,« pravi Carli, ki za zdaj ne razmišlja o delu v Italiji.