V maju 2019 bodo volivci držav članic Evropske unije poklicani k obnovitvi evropskega parlamenta. Dejstvo je, da prebivalci ne vedo veliko o Evropski uniji, ampak na njihovo prepričanje vpliva predvsem propaganda, ki jo izvajajo nekatere evroskeptične stranke preko družabnih omrežij. Vsi si želijo sprememb, vendar o njihovi vsebini vedo zelo malo: o tem, kakšne naj bi bile spremembe, so mnenja deljena, o njihovih učinkih pa skoraj nihče ne govori.
Te ugotovitve so bile razlog za obsežno študijo, ki jo je izvedel inštitut Jacques Delors v Berlinu in jo je financirala fundacija Bertelsmann, ena najpomembnejših fundacij v Evropi. Študija pa ni debela knjiga, ampak je zbirka večjega števila tematskih map, ki zadevajo posamezna področja in so zelo nazorno predstavljena, razumljiva tudi ljudem, ki se običajno ne ukvarjajo z evropsko tematiko. Zanimivo je tudi, da so za te tematike pripravili tudi projekcije za prihodnja leta glede na možne spremembe. Izbrali smo nekaj teh tematik, tistih, ki so v sedanjem času verjetno najaktualnejše.
Koliko stane EU?
Letni proračun Evropske unije znaša približno 1 odstotek bruto domačega proizvoda vseh držav članic. To je nekaj manj kot 150 milijard evrov letno. 88 odstotkov tega proračuna namenja EU državam članicam: 40 odstotkov za kmetijstvo, razvoj podeželja in zaščito okolja, 35 odstotkov za socialno in teritorialno kohezijo, kamor sodijo tudi infrastrukture (ceste, železnice, šolska poslopja itd.), 12 odstotkov za rast in zaposlovanje, kamor sodijo raziskave, izobraževanje, mladina (n.pr. program Erasmus) in meddržavne infrastrukture, en odstotek pa za varnost in evropsko državljanstvo, na primer zaščito zunanjih meja, migracije, zaščito potrošnikov in kulturo. Polovico preostalih izdatkov, to je 6 odstotkov, namenja EU za zunanjo politiko, kot na primer pomoč državam v razvoju in pomoč državam kandidatkam, zadnjih 6 odstotkov pa Evropska unija potrebuje za administracijo, to je za delovanje Evropske komisije, Evropskega sveta in Evropskega parlamenta.
Kakšne so perspektive?
Z Brexitom bo Evropska unija izgubila del prihodkov; Združeno kraljestvo namreč več prispeva v evropski proračun kot iz njega črpa. To bo seveda vplivalo tudi na izdatke, ki bodo za programe nekoliko manjši. Vendar se študija ne končuje tu. Obstaja namreč tudi drugi scenarij, ki predvideva povečanje proračuna unije, ne da bi to bremenilo posamezne države. Gre na primer za drugačno obdavčitev velikih korporacij, podjetij, ki delujejo po vsej Evropi, davke plačujejo pa samo tam, kjer imajo sedež, in običajno so to države z nižjo obdavčitvijo. S takim ukrepom bi imela EU več sredstev in bi lahko izvajala tudi dodatne politike, na primer neposredno ukrepanje ob gospodarskih in finančnih krizah ali socialno politiko na evropski ravni. Sicer pa bo, kot se to čudno sliši, k izboljšanju proračuna pripomogel tudi Brexit: Združeno kraljestvo je namreč izvzeto iz številnih obveznosti, lahko pa bi politike priredili z namenom, da bi zagotovili več sredstev za tiste ukrepe, ki zares zagotavljajo dodano vrednost. Nenazadnje pa bi z namenom, da unijo približajo državljanom, zagotovili več pristojnosti evropskemu parlamentu na račun pristojnosti, ki zdaj monopolno pripadajo vladam držav članic.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.