Franc Vecchiet: Po letu 1996 umetnost ni znala več kam iti

Pogovor z umetnikom Francem Vecchietom v njegovi kuhinji pri Svetem Alojziju nad Trstom se je odvil v zanimivem kontrastu visokih in vsakdanjih tem. Tudi kulisa je bil zanimiv kontrast. Na tej strani šipe bistveno pohištvo: peč na drva, lesena stola in nepogrnjena kvadratasta miza. Onkraj razkošje: čudovit pogled na mesto in zaliv z bleskom sonca in zavijanjem burje.

V intervjuju za Primorski dnevnik ob vaši 80-letnici, novembra 2021, je ostalo nekaj nedorečenega. Rekli ste, da ste se bali, da ne boste doživeli novega stoletja, ko pa ste ga, ste v njem preživeli najlepše. No, kaj?

Bil je kaos, potem pa sem se začel zavedati, kaj se dogaja v svetu. Eliminiral sem nesmiselne stvari.

O čem govorite?

O umetnosti. Od leta 1969 do 1996 je umetnost gledala na prej, po letu 1996 ni znala kam iti.

Vaša ali svetovna umetnost?

Svetovna. In meni se je zdelo, da sem v tem kolesju. Umetnost je že na začetku prejšnjega stoletja doživela krizo, bila so razna gibanja, ki so se nato utrdila. Konec stoletja pa se je z razpadom Sovjetske zveze in ZDA, ki so začele pohode po svetu, pojavila še hujša kriza. Zavedel sem se tega in začel ustvarjati umetnost, ki ni sama sebi namen, ampak ki se je vklapljala v to, kar se dogaja po svetu.

Je dobra umetnost le tista, ki se odziva na dogajanje v svetu?

Ne. Umetnost je predvsem rokodelska stvar. To je prvo. Drugič: estetika. Tretjič: etika. Umetnost brez etike je nesmiselna.

In vi ste nekaj časa ustvarjali umetnost brez etike?

Da, na začetku. Tudi ko sem hodil k Černigoju, nisem razumel, kaj hoče.

Več v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku