»Ilustracija, ki jo ustvari umetna inteligenca, nima empatije«

Febe Sillani je na Dlanjo vas na Kontovelu privedla ljubezen do drugega likovnega umetnika, domačina Aleksandra Starca – Čade. Vzklila je pred leti na prvi dan pomladi in odtlej vztraja ter se ustvarjalno oplaja že osemintrideset letnih časov. Njen atelje je sobica v prvem nadstropju. Uredila si jo je in je samo njena. Na mizici ob vratih gospodarita dva velika ekrana: eden navpično, drugi, položen vodoravno. Prvi je pravi ekran, drugi je velikanska elektronska tablica, kakršne v Trstu nima še nihče. Nanjo riše s črnim digitalnim peresom. Ko se je fotograf pripravljal na fotografijo, je v dvajsetih sekundah s hitrimi potezami levice (ker Febe Sillani je levičarka ...) narisala hudomušnega ščetinastega, s taco pozdravljajočega volka. »Digitalno pero ima nešteto gumbkov, z njim lahko posegam med enim pikslom in drugim,« je pojasnila moč elektronike. Druga miza, prav tako bela, je bila v sredini prazna. Na robu, ob zidu, je iz dolge škatle štrlelo sto in še več barvnih svinčnikov, protagonistov zgodb iz pretekle, a še vedno aktualne risarske dobe. Na nasprotni strani so bile na policah knjižne omare postrojene pisano-barvne avtoričine knjige. Nekatere v japonščini, nekatere v korejščini, kitajščini. Z njimi in drugimi je Febe Sillani obrisala ves svet.

Kdaj ste začeli risati?
Odkar so mi dali svinčnik v roko. Ko sem bila majhna, je v naši hiši krožil cel kup umetnikov: Marina Abramović z Ulayem, Munari ...

Zakaj tolikšen vrvež?
Vsi so bili takrat zelo mladi in razbrzdani. Ob beneškem Bienalu jih je moj oče gostil na domu.

Kot otrok ste v bistvu dihali likovno umetnost ...
Ko sem bila majhna, sem hotela postati igralka. Recitirala sem, obiskovala šole dikcije. Zamikala me je igralska šola. Tako šolo je v Rimu vodil Gassman.

Kdaj je likovna umetnost postala poklic?
Ko sem spoznala Nicoletto Costa. Bila sem pomočnica v njenem studiu, ona me je »okužila« z deli za najmlajše otroke. A še prej se je v mojem življenju zgodilo nekaj drugega, zelo pomembnega. Po dokončanem študiju na zavodu Nordio sem »zbežala« v London s svojimi risbami za mladino pod pazduho. Obšla sem tamkajšnje založnike, vsi so mi odgovarjali, da rišem slabo. Preživljala sem se s čiščenjem sob v hotelu Hilton, striktno v uniformi. Tista je bila zame prava življenjska šola. Ponoči sem risala, podnevi tudi, povsod, celo po prtičkih. To je opazila ena od mojih nadrejenih in me vpeljala v krog založnikov, kar me je privedlo v studio risank Dragoon Animation. Studio se je prav v tistem času ukvarjal z Rogerjem Rabbitom.

Ali je umetna inteligenca spremenila vaš način risanja?
Ne, ker je ne uporabljam. Sem proti uporabi umetne inteligence na tem področju.

Ali je mogoče zaznati razliko med risbo ilustratorja in tisto, ki jo je ustvarila umetna inteligenca?
Da, jaz jo opazim.

V čem je razpoznavna?
Ker ilustracija, sad umetne inteligence, je notranje hladna. Ne vem, kako bi se lahko bolje izrazila. Je brez empatije. A vem, da bo umetni inteligenci uspelo preseči sedanjo omejenost, in to bo zelo zelo nevarno.

Celoten intervju lahko preberete v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku