Italijanski migracijski bumerang

Po skoraj štirih letih se v Italijo vračajo t. i. dublinski prosilci za azil, ki se te dni v italijanskih medijih pojavljajo z vzdevkom »dublinanti«. Gre za prosilce, ki so bili najprej evidentirani v Italiji, a so za azil zaprosili v drugih državah unije. Ker so postopki stekli pred letošnjim junijem, ko so se začele uporabljati določbe novega Pakta o migracijah in azilu EU, jih morajo članice obravnavati po nekdanjem dublinskem sistemu, po katerem zanje odgovarja država prvega vstopa.

Avstrija je tako Italiji po 12. juniju predala štiri prosilce za azil, Švica je vračanja napovedala za konec meseca, obnovo transferjev sta napovedali tudi Finska in Švedska. Nemčija medtem vztraja, da mora Italija sprejeti prosilce, za katere je odgovorna, tudi tiste, za katere bi morala poskrbeti pred 12. junijem.

Številke so zaenkrat relativno majhne, politični pomen ukrepov omenjenih držav pa je precej večji. Italijanska vlada se je namreč po navalu migrantov na špansko enklavo Ceuta konec julija postavila v vlogo bodisi zelo uspešne članice unije na področju upravljanja migracij bodisi razsodnice po njenem napačne, če ne celo kriminalne politike Madrida. Zdaj pa bi morala znova sprejemati ljudi, za katere je po strogih evropskih pravilih, ki jih sama glasno zagovarja, dejansko odgovorna. Italijanskim suverenistom je tako bumerang, ki so ga zalučali proti Španiji, priletel nazaj direktno v čelo.

Posredno prirejanje podatkov

Dublinski prosilci za azil so pravzaprav dolg, ki se je Italiji do drugih evropskih držav nabiral od decembra 2022, ko je enostransko prekinila sprejemanje transferjev z utemeljitvijo, da primanjkuje mest v sprejemnih centrih. Novi evropski pakt sicer nadomešča dublinski sistem, vendar ohranja načelo odgovornosti države prvega vstopa. Vlada Giorgie Meloni je nova pravila strastno zagovarjala, ker Italiji zagotavljajo solidarnost drugih članic, a hkrati od nje zahtevajo to, čemur se je Rim štiri leta izogibal, in sicer da sprejme nazaj prosilce, za katere je po evropskih pravilih odgovoren.

Od decembra 2022 do konca leta 2025 so članice EU Italiji poslale približno 80.000 zahtev, naj prevzame prosilce za azil. Pri večini je šestmesečni rok za izvedbo transferja potekel, zaradi česar je odgovornost za obravnavo prošenj prešla na druge članice. Italija je zatorej s kršitvijo evropskih pravil prikazala manjše število obravnavanih prošenj za azil in to v zadnjih letih predstavljala za uspeh svoje migracijske politike.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.