Kaj pomeni liberalizem danes

Stara smešnica Ubalda Vrabca gre nekako takole: med fašizmom se lastnik tovarne zaupno pogovarja z delavcem in ga vpraša, koliko je komunistov med zaposlenimi ter koliko socialistov in koliko republikancev ... Prvih je približno tretjina, drugih tudi in tretjih ravno tako, se glasi odgovor. »Kaj pa fašistov?« se začudi delodajalec. »O, tisto smo vsi,« mu odgovori zaupnik.

Podobno se dogaja danes v Italiji in v Sloveniji. Mnogi se razglašajo za liberalce, čeprav so hkrati socialisti, konservativci ali kaj drugega. Politologa Giuseppeja Ieracija s fakultete za politične vede v Trstu smo najprej izzvali s tem protislovjem, čeprav je za uvod poskrbel on. »Veste, da živim v Sloveniji?«

Tudi govorite slovensko?

Trudil sem se, da bi se nekaj naučil. A težavi sta dve: v Kozini, kjer živim, vsi razumejo italijansko, in slovenščina je zelo težka. Saj ni slovnica problem. Če zgrešim sklon, ni tako hudo, izpadem sicer bedasto, a me razumejo. Besede same so hude. Angleško sem se dobro naučil, pri slovenščini pa me zavira težava besed.

No, besede ... Italija je pred izvolitvijo novega predsednika, vrstijo pa se pozivi k izbiri »liberalne osebnosti«. Slovenija se bliža parlamentarnim volitvam in kar nekaj starih in novih strank trdi, da so »liberalne«. Se ta beseda ustrezno uporablja?

Beseda liberalec izvira iz korena liber-, libertà (svoboda). Možni sta dve razumevanji svobode, in sicer po Berlinu da si osvobojen potreb, torej da nekdo poskrbi, da ničesar ne potrebuješ. A to ni to klasično razumevanje liberalizma po Hobbesu. Klasični liberalizem sloni na ideji, da ne sme biti restrikcij. Danes, če pomislite, živimo v zelo neliberalnem času, ker moramo nositi zaščitne maske.

Kaj ni liberalizem slonel predvsem na ideji prostega trga?

Povedal sem, iz katere osnovne miselnosti izvira liberalizem: nobenega omejevanja. Iz tega sledijo tri usmeritve: etična, gospodarska in politična. Gospodarsko ste ravno omenili, a dajva najprej razčistiti etični vidik.

V redu.

Liberalizem zagovarja svobodo posameznika. Vsak se lahko prosto odloči, kaj želi biti. To je osebna svoboda. Jasno pa je, da če s svojo osebno svobodo začneš vplivati na družbo, to že ni več osebna svoboda, ampak postane vprašanje ureditve družbe.

To bi bilo znano pravilo, da se moja svoboda konča, kjer se začne svoboda drugega?

Nekako ja.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.