Kako se je v osvobojenem Trstu pojavil Primorski dnevnik

Dolgo pot je prehodil Primorski dnevnik od tistih prvih majskih dni pred osemdesetimi leti. Prvo uredništvo ni bilo pri Svetem Jakobu, temveč na Goldonijevem trgu. Na tem mestu objavljamo odlomek daljšega članka o življenjskih zgodbah pokojnih novinarjev Mire Božič Hreščak in Slavka Štoke. Prva je marsikaj o snovanju in prvih tednih Primorskega dnevnika, pa tudi o partizanskih dejavnostih v pravkar osvobojenem Trstu, razkrila v pogovoru za naš dnevnik pred natanko petnajstimi leti.

Iz gozdov v Trst

Takrat je bila tako kot mnogi drugi iz osrednje Slovenije poslana v Trst, ker so tu nujno potrebovali ljudi, ki dobro pišejo in govorijo v slovenskem jeziku - predvsem za potrebe slovenskih šol, ki so po fašističnem mrku spet zaživele, in - kot jih danes imenujmo - medijev.

Po osvoboditvi Trsta je bilo ozračje po eni strani praznično, po drugi pa izjemno napeto, zaradi dobro znanih povojnih okoliščin. Zmagoviti partizani so bili prve tedne prepričani, da bodo tu ohranili oblast, zato so v mestnem središču zasegli več objektov in vanje umestili svoje ljudi ter organizacije.

Prvi mesec pisali v partizanski uniformi

25-letna Mira je imela za sabo bridke vojne izkušnje - mučenje v ljubljanskem zaporu, internacijo v Sodražici, beg z nemškega vozila med spopadom med nacisti in domobranci pri Grosupljem tik pred koncem vojne. Sama je pripešačila v rodno Ljubljano, kjer je doživela osvoboditev.

Ko se je na partizanskem tovornjaku kmalu zatem pripeljala v Trst, ker so ji tako pač naročili, je šla naravnost v uredništvo Primorskega dnevnika. Kot se je spominjala, je bilo na dnevniku sprva malo novinarjev, postopno so se jim pridruževali novi. Tisti prvi mesec pred odhodom partizanov iz Trsta so v uredništvu delali v partizanski uniformi.

Dvakrat tepeni titovci

Ko se je leta 2018 poslovil Slavko Štoka, star 97 let, je odšel še zadnji živeči partizan s Primorskega dnevnika. Tudi z njim smo se nekaj let prej pogovorili o nekdanjih časih, in sicer leta 2005, ob 60-letnici dnevnika. Štoka se je na njem zaposlil leta 1950, ko je dnevnik že dve leti domoval v nekdanji Cirilmetodovi šoli pri Sv. Jakobu, kjer je še danes

Avgusta 1945 je bil imenovan za vojnega dopisnika Tanjuga pri Glavnem štabu zavezniških sil za Sredozemlje. V letih po vojni so mu fašistične tolpe po njegovih besedah dvakrat »razbile obraz»«, titovci pa da so bili v času Kominforma dvakrat tepeni, »od fašistov in kominformistov.«

Več v današnji (torkovi) posebni prilogi Primorskega dnevnika