Četrtek, 25 april 2024
Iskanje

»Ključno je, da novico napiše nekdo, ki upošteva pravila«

Predsednik italijanske novinarske zbornice Carlo Bartoli v intervjuju za Primorski dnevnik

Trst |
27. jan. 2024 | 7:07
Dark Theme

Ob priložnosti podelitev nagrad Luchetta – dvodnevni dogodek poteka v soboto in nedeljo – se v Trstu mudi predsednik državne novinarske zbornice Carlo Bartoli, izkušen toskanski novinar in poznavalec medijskih razvojnih dinamik, ki je v preteklosti delal pri časopisih Paese Sera, Il Tirreno in La Nazione. Novinarsko zbornico vodi v obdobju velikih izzivov za ves medijski sektor.

V petek je v družbi predsednikov deželne novinarske zbornice in novinarskega sindikata Assostampa, Cristiana Degana in Carla Muscatella, ter predsednika družbe DZP-PRAE Aleksandra Korena obiskal uredništvo Primorskega dnevnika ter se z uredniki zadržal na pogovoru.

Novinarski poklic je v Italiji v tem obdobju podvržen različnim omejitvam. Ogorčenje je povzročil amandma poslanca Enrica Coste, katerega namen je omejiti poročanje o sodnih preiskavah. Kako hud je ta ukrep?

Najprej naj poudarim, da ne gre samo za omenjeni amandma. Imamo koordiniran skupek predpisov, ki ogrožajo normalno poročanje o preiskavah in sodnih postopkih. Zakon, ki nosi ime po nekdanji ministrici Marti Cartabia, je dejansko izbrisal pomemben del črne kronike. Dejstvo, da novico o krvavem dogodku sporočijo šele s tridnevnim zamikom, nima para v Evropi, v času družbenih omrežij pa kroženja novic niti ni mogoče preprečiti, zato je tak ukrep anahronističen.

Potem sta tu samodejna pravica do pozabe in amandma Costa, pri čemer govorimo o prepovedi navajanja vsebin ali povzetkov pripornih nalogov. Zastor pada na lep del sodnih zadev, in to v državi, v kateri sodni postopki zelo dolgo trajajo. Javno mnenje na ta način nima vpogleda v to, kar se dogaja na področju kaznivih dejanj, poleg tega pa ne nadzira dejavnosti sodstva. V demokratičnih državah je javnost procesov in aktov iz preiskav temeljni element. Tajnost le-teh sodi bolj v neliberalne režime.

Prepričan sem, da ti predpisi za 99 odstotkov ljudi ne bodo izvajani. Za navadne smrtnike se ne bo nič spremenilo. Tovrstni ukrepi zadevajo samo nekatere, ker so to zakoni, katerih namen je zaščititi politični razred.

Vlada Giorgie Meloni je uvedla slabo prakso novinarskih konferenc s preventivno dogovorjenimi ali preverjenimi vprašanji. Številni politiki pa raje objavljajo videoposnetke (videospote) na spletu, kot da bi prirejali novinarske konference. Ali bo to konec soočenja med vladajočimi in novinarji?

Pojav disintermediacije obstaja že dalj časa in se širi. Mislim pa, da bi morali biti najprej zaskrbljeni ravno oni, politiki. Kdor se zanese samo na splet, se zanese na okolje, v katerem predstavlja ponarejanje sporočil ogromno tveganje. Zelo enostavno je z enakim glasom spremeniti zvočni zapis video sporočila ali intervjuja: ko se bodo takšne ponarejene vsebine širile po spletu, koliko napora bo moral politik vložiti, da bo ljudi prepričal, da tega ni rekel on? V primerjavi s tem bo poročanje časopisov, vključno s pretiravanji ali napakami, zanj malenkost. Toda v parlamentu so ustavljeni nekje v letu 1960. Ne zavedajo se vsega tega.

Če tiskani mediji ne bodo deležni zadostne podpore, bo resnico s pojavom generativne umetne inteligence določal kvantitativni kriterij. Če algoritem najde 100, 1000 ali 10.000 vsebin, ki o meni pravijo določeno stvar, samo pet pa jih opisuje dejansko dogajanje, bo prevladala tista resnica, ki jo ponuja industrija dezinformacije. Imeli bomo ogromne težave pri dokazovanju dejanske resnice.

Pred tem imamo eno samo obrambo: tradicionalne medije. Ni važno, ali je to na papirju ali na spletu, ključno je, da novico potrdi nekdo, ki dela profesionalno ter upošteva določene kriterije in pravila.

Celoten intervju v sobotni številki Primorskega dnevnika

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava