Ko se je Trst zbudil oblepljen s plakati v spomin na Tita

Bila je nedelja, 4. maja 1980, ko se je v javnosti bliskovito razširila vest, da je umrl Josip Broz Tito. »V Dolini je bila Majenca v polnem teku. Ko je bila vest o Titovi smrti dokončno potrjena, so dekleta in fantje prekinili zabavo in ples,« je Primorski dnevnik poročal v posebni ponedeljkovi izdaji, na izid katere je bil celoten kolektiv – od novinarjev do tiskarjev – pripravljen. »Ko so ljudje slišali, da je umrl predsednik Jugoslavije, so obstali kot poparjeni in skoro nejeverni. Nad ves prireditveni prostor je legla težka in žalostna tišina,« so poročali.

Maršalova smrt je bila do neke mere pričakovana, znano je bilo, da so bile njegove zdravstvene težave zelo hude, januarja istega leta so mu amputirali nogo: po nekaterih vesteh je bil Tito že nekaj dni klinično mrtev, a novice niso sporočili v javnost, dokler ni bilo vse pripravljeno za veličasten pogreb.Ko se je novica razširila, se je v večernih urah kakih sto mladincev in mladink zbralo na tržaškem sedežu Slovenske kulturno-gospodarske zveze, kjer so imeli plakate in vedra z lepilom, kar nakazuje na to, da so bili na akcijo že pripravljeni.

Obstajali sta dve verziji plakata, slovenska in italijanska, bili sta podobno oblikovani. »Tvoja misel, tvoj zgled, tvoja vera v človeka, tvoja prizadevanja za mir in svobodnejši svet živijo v nas, tovariš Tito,« je ob Titovi fotografiji pisalo na slovenskem plakatu, na italijanski različici pa »Onore alla memoria del presidente della RSF di Jugoslavia Josip Broz Tito, combattente contro il fascismo, per la pace, per un rapporto nuovo tra gli uomini, per un mondo più libero.«

Na sedežu SKGZ se je takrat zbralo večje število mladincev in mladink: »Bolj kot plakatiranje je to bila skoraj nekakšna manifestacija, saj je odziv bil množičen,« se na tisto noč spominja Rado Race, »razdelili smo se na manjše ekipe, vsaka je bila zadolžena za določen mestni predel, vsaka s svojim avtom. Plakate smo lepili celo noč, bilo jih je ogromno.« Na akcijo plakatiranja se je pred desetletjem z zapisom spomnil Duško Udovič, takrat odgovorni urednik Primorskega dnevnika in jo opisal kot bliskovito, množično in učinkovito, policija je baje bila povsem presenečena.Takratni predsednik mladinskega odbora SKGZ Boris Siega se spominja, da so šli na teren pozno zvečer, v upanju, da zaradi plakatiranja ne bi bilo težav ... »Ampak potem ni bilo točno tako,« smeje pove Siega: bil je med tistimi, ki so jih policisti prestregli in odvedli na kvesturo. »Mi smo začeli na svetoivanskem trgu in s plakatiranjem nadaljevali po Drevoredu Sanzio, kjer nas je kaj kmalu ustavila patrulja policistov.Na kraju so nas legitimirali in nas zatem odvedli v celico na kvesturo,« se spominja Sergij Majovski. V celicah na kvesturi je tako noč prebila dobra deseterica plakaterjev.

Seveda niso vsi imeli take smole: del neke druge ekipe, ki je bila zadolžena za območje okrog Ul. Coroneo, se je, ko je mimo pripeljala patrulja, skril za kiosk, kjer prodajajo rože. Druga dva člana ekipe pa sta ostala na vidnem kraju na ulici. Da bi ju policisti ne zalotili, sta fant in punca iz rok spustila vedro z lepilom in se objela, kot če bi se poljubljala ... Tako se je patrulja odpeljala mimo »lažnih« zaljubljencev.

Sredi noči je Bogo Samsa, ki je bil v vodstvu SKGZ, takrat pa tudi direktor televizijske agencije Alpe Adria, posredoval pri vodji političnega oddelka policije Digos Giovanniju Volpeju, ta pa se je pogovoril s kvestorjem Bartolinijem in ga prepričal, naj priprte plakaterje izpustijo, se spominja novinar Sergij Premru, ki je takrat bil na terenu in skupaj s Sergiom Ferrarijem in Pavlom Hrovatinom za omenjeno agencijo snemal dogajanje.Obstajala je namreč bojazen, da bi se priprtje plakaterjev lahko izrodilo v diplomatski incident z Jugoslavijo in so jih zato zjutraj izpustili, Trst pa se je kljub temu pred natanko 40 leti prebudil pošteno oblepljen s plakati. Tistega dne so bile v mestu na pol droga spuščene zastave na palačah prefekture, tržaške občine, sedeža deželnega sveta in verjetno še marsikje. Na jugoslovanskem konzulatu je bila odprta žalna knjiga, v katero se je podpisal tudi takratni tržaški župan Manlio Cecovini, še več dni se je vila dolga vrsta ljudi, ki so želeli v knjigi pustiti svojo sled.

Plakatiranje, ki je v noči potekalo tudi v okoliških vaseh, kjer so med drugim zastražili spomenike partizanom, saj je obstajal sum, da bi lahko prišlo do fašističnih skrunitev, se je v ponedeljek nadaljevalo v Gorici in v okoliških občinah, se spominja Igor Komel, »sodelovanje pri tej akciji je bilo zelo občuteno,« komentira, izgredov ali incidentov pa menda ni bilo.»Vzdušje je bilo tako, kakršno je pač lahko, ko pride do smrti take politične osebnosti, kot je bil Tito. Ni jih bilo veliko v 20. stoletju.A bili so tudi drugačni časi, ki jih ni mogoče primerjati z današnjim, ko tovrstnega vzdušja ni več nikjer,« se še spominja Rado Race, »takrat pa je odziv bil takojšen in občuten.« In ne le v slovenskih krogih. »Velikokrat se pozablja, mogoče pa je to nevednost, da Jugoslavija ni bila neka nepomembna državica, to je treba upoštevati,« navaja Race. To so tako v Italiji kot drugod odražali številni odzivi na Titovo smrt, ne nazadnje tudi množična udeležba visokih državnikov iz celega sveta na njegovem pogrebu.

AKCIJA – REAKCIJA – RE-REAKCIJA
Tržaška »plakatna« afera pa se je nadaljevala, aktivisti iz neofašistične organizacije Fronte della gioventù so namreč plakate v poklon Titu v noči s torka na sredo prelepili z drugimi, na katerih je bilo mogoče prebrati do preminulega jugoslovanskega predsednika žaljive besede in takrat so policisti aretirali neofašističnega aktivista in ga odpeljali v koronejski zapor (dan zatem je bil izpuščen, saj je sodnik presodil, da je bila aretacija neutemeljena). Neofašistični akciji je sledila plakatna re-reakcija, s katero so slovenski in italijanski mladinci spet nalepili žalne plakate v spomin na Tita. »Tedaj pa se je zgodilo, česar si nikoli in prav v tem trenutku ne bi mogli pričakovati. Številne, vnaprej razmeščene patrulje policije in karabinjerjev, so uprizorile pravi lov na mladince, poslužujoč se metod, ki so presegle vsako mero ukrepanja, in jih kakih 45 legitimirale,« je Primorski dnevnik poročal 9. maja.

DOLGO SO SE VRSTILE ŽALNE SLOVESNOSTI

V dneh po Titovi smrti so se zvrstile številne žalne komemoracije: v torek, 6. maja, je v tržaškem Kulturnem domu bila osrednja žalna komemoracija Slovencev v Italiji, ki so jo skupaj priredili Komunistična partija Italije, Socialistična stranka Italije, Slovenska skupnost, Slovenska kulturno-gospodarska zveza, Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturna društva videmske pokrajine. Titov spomin so počastili Stojan Spetič (KPI), Filibert Benedetič (PSI), Zorko Harej (SSk) in Boris Race (SKGZ), partizanske pesmi pa je pel pevski zbor Valentin Vodnik iz Doline.Dan zatem pa se je v goriškem avditoriju odvila pokrajinska enotna komemoracija Slovencev na Goriškem, ki so jo sklicali SKGZ, KPI, stranka socialistov, Slovenska skupnost in VZPI-ANPI, kjer so o Titu spregovorili Ivan Bratina (KPI), Marko Waltritsch (PSI), Marjan Terpin (SSk), Silvino Poletto (VZPI-ANPI) in Mirko Primožič (SKGZ), nastopila pa sta pevska zbora Andrej Paglavec in Oton Župančič. Ob teh pa so se tako rekoč v vsaki vasi, društvu, šoli ali drugačni ustanovi vrstile občutene slovesnosti v spomin na pokojnega predsednika SFRJ, o katerih med drugim pričajo številne fotografije, ki jih je v tistih dneh posnel fotograf Mario Magajna.