Giovanni Montenero je fotograf s tisoč anekdotami. Njegove ocene so včasih grenke in ostre, a zmeraj govori z milim nasmeškom in nevsakdanjo prijaznostjo. Je nežna duša. Skoraj gane te, če pomisliš, da tik pred upokojitvijo skrbi za priletna starša in se ob tem sooča s težavami, ki jih navrže življenje. Med drugim je spregovoril tudi o tem, kako je naneslo, da so se njegove fotografije Trsta znašle v časopisu New York Times.
Vi ste uradni fotograf vlade Furlanije - Julijske krajine ...
Da, zadnjih 24 let.
... a na zadnjih deželnih volitvah ste kandidirali na opozicijski listi Open. Je bilo zaradi tega kaj zadrege?
Ne, nikakor.
Sta si kaj rekla s predsednikom Massimilianom Fedrigo?
Ne. Sem pa njegovega glasnika Edoarda Petiziola, ki je z razliko od nekaterih drugih v redu oseba, vprašal, ali je to problem. Odgovoril mi je, da ni in naj ravnam, kot želim. Pa saj, vedel sem, da ni najmanjše možnosti, da bom izvoljen. Želel sem samo prispevati k temu, da bo v deželnem svetu spet sedel Furio Honsell, edini pravi levičar med svetniki.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.