Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je približno 650.000 italijanskih vojakov raje izbralo internacijo v nemških koncentracijskih taboriščih, kjer so bili deležni prisilnega dela, pomanjkanja in smrti, kot da bi služili nemški nacistični vladavini in fašistični salojski republiki. S tem so ubranili dostojanstvo in resnični čut ljubezni do domovine v trenutku, ko se je razblinil sam vrh države, njihov neoborožen odpor pa je nudil rodovitna tla tudi za oboroženo odporništvo proti nacifašizmu.
Mnogi plačali z življenjem
Te in podobne misli je mogoče najti v nagovoru predsednika italijanske republike Sergia Mattarelle na včerajšnjem sprejemu predstavnikov združenj nekdanjih italijanskih internirancev v nemška taborišča ANRP, ANEI in ANED. Danes bodo namreč v Italiji obhajali prvi dan, posvečen spominu na italijanske internirance v nemških taboriščih, ki je bil uveden z zakonom št. 6 13. januarja letos.
Predsednik Mattarella je poudaril pogum teh internirancev, zlasti vojakov, ki niso hoteli služiti pod poveljstvom esesovcev in fašistov, pri čemer so kljubovali pritiskom in grožnjam. To so plačali z deportacijo in hudim trpljenjem, mnogi so tudi izgubili življenje. Njihova zgodba je bila sicer malo znana, vendar so s svojo odločitvijo dali svoj, sicer neoborožen, doprinos k odporništvu, je dejal predsednik.
Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku