»Mislim, da sem rojena učiteljica«

Mnogi, ki so ta trenutek zagledali fotografijo intervjuvanke, so se verjetno raznežili ob spominu na osnovno šolo. Učiteljico Vero Poljšak je namreč spoznalo več generacij. Kot sama pravi, je bila prava učiteljica, povsem predana poklicu. Obredla je več šol na Tržaškem Krasu, v mestu in nazadnje učila v domačih Barkovljah, kjer je pustila globoko sled. Dolgo je vodila tudi tamkajšnje slovensko kulturno društvo, še danes je članica cerkvenega zbora. Ne preseneča, da bo čez dva tedna v društvu veliko slavje.

Kmalu boste slavili 90. rojstni dan. O čem razmišljate te dni?

Mislim na svoje življenje in kaj sem vse doživela. V otroštvu sem okusila uboštvo, živeli smo na »ku’rtih« (hiše, ki so bile zgrajene druga ob drugi, s čimer se je prihranilo pri zidanju, op. ur.), bil je fašizem. Ko smo si šli ogledat film, ki so ga predvajali na prostem, mi je oče rekel – ali molčiš ali ne govoriš slovensko. Takrat sem začela molčati. Res sem molčala, dokler nisem začela učiti.

Se pravi, da delate nekakšen obračun?

Ja, se spominjam, premišljujem ... Razmišljam, recimo, kako si otroci pomagajo pri igri. V partizanski šoli, učila nas je Malči Martelanc, ni bilo igrač, ni bilo žog, ni bilo ničesar, zato smo se igrali igro pika poka. Bila je pač vojna in smo se igrali na puško.

Bili smo tudi vedno lačni, čeprav je moja mama delala čudeže in poskrbela, da sva s sestro za vsak obrok dobili nekaj. Zato lakota, ki sem jo okusila, vseeno ni primerljiva z današnjo lakoto nekaterih otrok, ki nimajo kje vzeti. Lahko rečem, da sem kljub takratnim razmeram imela lepo otroštvo. S sestro sva morali veliko pomagati pri hiši, a ko sva naredili, kar nama je rekla mama, sva bili prosti in sva se lahko igrali. Veliko otrok je bilo, bali smo se stare ženice Pepke Rule, ki je bila hudičeva, medtem ko je bila Šantla Marika dobra, zdravila je naše rane s plesnijo in raznimi travami.

Kakšno pa je bilo vaše kasnejše življenje?

Zadovoljna sem, da sem uspela v svojem poklicu, ker sem bila res učiteljica, tako kot so nekateri res mašniki. Mislim, da sem rojena učiteljica. V prvem razredu osnovne šole, bila je seveda italijanska šola, je učiteljica razlagala seštevanje, jaz pa sem si mislila - to bi znala tudi jaz razložiti.

Ste imeli zgled v družini?

Ne, nikogar. Tudi prave osnove nisem imela. Nekaj let sem obiskovala šolo pri nunah, potem partizansko šolo, nekaj so me učili doma, a vse to niso bile prave šole. Na srednji pa ni bilo dobrih profesorjev.

Zakaj ste potem postali učiteljica?

Zaradi slabih osnov in obenem trdne želje, da postanem učiteljica, sem se morala marsičesa naučiti sama. Nisem imela dobrega spomina, »biflanje« ni pomagalo, snov sem morala razumeti. Na enak način sem kot učiteljica hotela, da otroci snov razumejo. Pomagala sem jim na vse načine, snov na vse načine obračala.

Vaše vodilo je bilo potemtakem potrpljenje?

Veliko potrpljenja, veliko ljubezni in veliko veselja. Nekoč se je na začetku pouka molilo, jaz pa sem, da bi ustvarila veselje, začela prepevati: cerkvene pesmi, otroške, partizanske ... Pesem je pesem, muzika je muzika. Čim sem opazila, da so v klopeh trudni, smo šli trikrat dol in gor po stopnicah. Ali pa sem jim rekla: vstanite, glejte se v oči in ne se smejat. Pa so se seveda smejali. To jih je pomirilo in razvedrilo.

V učilnici se moraš torej potruditi, da ustvariš vedrino?

Vedno. Ustvariti moraš veselje in pomagati predvsem tistim, ki potrebujejo več pomoči zaradi kakšnih družinskih težav. Greš blizu, pobožaš, potrepljaš po rami ... Zmeraj sem bila tudi psiholog, že kot otrok. Govorila sem malo, a dosti poslušala ter opazovala, kakšni so ljudje in skušala razumeti njihov značaj. To sem uspešno prenesla v poklic.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.