»Mulariji sem zmeraj govoril, kaj je zaljubljenost in kaj ljubezen«

Kdor goji predsodke do duhovnikov, bi moral sesti k mizi z Jožefom Špehom. Ta rdečelični, večkrat nasmejani gospod, je v življenju izkusil nesrečo, ki ga je spremenila. Zato govori na osnovi izkušenj iz dveh popolnoma drugačnih življenj. To, kar zanima mlade – recimo zaljubljenost, ljubezen – je doživel, zato mladim govori brez fige v žepu. Govori neposredno, včasih celo preveč, in iz lastne izkušnje. In mladi, ki so ga poslušali na tržaških šolah, to cenijo. Nekateri se k nekdanjemu profesorju vrnejo čez čas in mu – ne glede na to, ali so verni ali ne – izrečejo zahvalo. A župnik na Kontovelu in Proseku, rojen po vojni v Velenju, govori tudi z zajetnim teoretskim znanjem, ki ga je pridobil s študijem farmacije, psihologije in teologije.

Drži, da ste se morali zagovarjati pred škofom, ker ste med šolsko ekskurzijo plesali z dijaki v disku?

Ne. Nikoli.

O tem kroži legenda.

Hvala Bogu sem realiziran človek. Šel sem skozi to, o čemer govori rimski rek per aspera ad astra (po trnovi poti do zvezd). Požvižgam se na to, kaj si kdo o meni misli.

Razložite, prosim.

Nikoli ne bom pozabil, kaj nam je študentom psihologije na Dunaju na prvem predavanju dejal Viktor Emil Frankl. Rekel nam je, da bomo po koncu študija zaradi poklicne deformacije opazovali ljudi na cesti in ugotavljali, da je ogromno ljudi odraslo izključno fizično, ne pa osebnostno. To razumeš iz gest, mimike ... Nekateri se bolečim spoznanjem, ki so ključna za rast, izmikajo, zato ne zorijo in se obnašajo kot otroci.

In zato širijo govorice?

Tako, a jaz nikogar ne obsojam. Razumem. Ko sem prišel sem na Prosek in na šagri plesal z rožarico, je bilo ... Uh, ljudje so o tem govorili ... Jung – jaz sem njegov velik pristaš – je rekel, da je nevroza upravičen nadomestek za izogibanje trpljenju. Tudi sholastiki so rekli: per crucem ad lucem (preko križa do luči). Ali pa Beck: vsakokrat ko se nekdo izogne bolečini, se oropa za osebnostno zorenje. Jaz sem šel skozi to in za mene je važno samo to, kaj o meni misli Bog, ne kaj o meni govorijo nekdanji dijaki.

A ko ste plesali z dijaki, so oni verjetno to prej cenili kot kaj drugega. Čutili so, da se jim želite približati.

Bravo, imate prav. Dijaki so v fazi drugega rojstva, ker iščejo lastno identiteto. Upirajo se, mama se jim zdi konservativna, o očetu mislijo, da samo nekaj mrmra ... To so taka leta: en dan bi najraje svet objel, drugi dan bi vse postrelil. To je del odraščanja. Seveda, določena distanca mora zmeraj biti, a mulariji se približaš tako, da se približaš njihovemu nivoju. Tako te sprejmejo.

S katerim ciljem, namenom, ste stopali v razred, ko ste poučevali verouk?

Dijakom sem želel dati input, da bi začeli razmišljati.

Pa vas najbrž ni zanimalo, do katerih zaključkov bodo prišli.

Razumljivo. Z mladino nisem nikoli manipuliral. Moje ure niso bile verske ure. Mene zanima samo, da človek ne spi in da uporablja ratio. Razum je zame kot neki filter, da ne postaneš plen konformizma.

Rojeni ste na valentinovo, kajne?

Da, 14. februarja.

No, kaj je za vas ljubezen?

Ljubezen je del volje, preko katerega širim meje lastnega jaza in s tem meje jaza svojega sogovornika. Dijakom sem vedno govoril, kakšna je razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Zaljubljenost je seksualno usmerjena, osnovana je na afektih. Gledaš v luno in se sprašuješ, ali tudi moje dekle, moj fant, gleda v luno. To je normalno. A ta čas prej ali slej mine.

Zato sem mulariji zmeraj pravil: čas zaljubljenosti izkoristite tudi za pogovor, za komunikacijo. Tisti prvi meseci so lepi, kaj da ne. So pa časovno omejeni. Dobro se spomnim, kako sem bil v prvi gimnaziji, ki sem jo obiskoval v Celju, strašansko zaljubljen v sošolko iz Šoštanja. Vsako nedeljo sem šel peš iz Velenja v Šoštanj, to je šest kilometrov, in nazaj, samo zato, da bi jo videl na oknu. Vprašanje je, kateri fant bi danes kaj takšnega naredil. Zaljubljenost ni več takšna, kot je bila.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.