»Namesto z lego kockami ali z vlakcem sem se igrala s črkami«

Obstajajo ženske, ki spreminjajo svet. Ena teh je Rosanna Marani, prva novinarka italijanskega športnega dnevnika La Gazzetta dello Sport. Pred njo, do začetka sedemdesetih let preteklega stoletja, ni nobena ženska pisala za osrednji italijanski športni dnevnik. Svojo poklicno pot, polno zanimivih srečanj in sočnih anekdot, je opisala v avtobiografiji Sono nata sbagliata (Rodila sem se napačna; založba Cairo, 2026). Ko bereš, skoraj ne moreš verjeti, kaj vse je morala prestati in preseči, da je dosegla to, kar je želela postati. A tudi kakšno jekleno voljo je imela.

Bila je prva novinarka, ki je sledila kolesarskemu Giro d’Italia, prva ženska voditeljica športne televizijske oddaje (Bar Sport na Telenorditalia), prva, ki je intervjuvala Silvia Berlusconija, ko je postal predsednik vlade, prva (in edina), ki je intervjuvala njegovo mamo Roso Bossi Berlusconi ... Uspevalo ji je, kar je bilo za žensko videti nemogoče. Kot takrat, ko je, še ne dvajsetletna, »prepričala« Enza Ferrarija, da ji je prepustil volan svojega ferrarija, in se, na sedežu sopotnika, z njo odpeljal na blazno turo po bolonjskih ulicah ...

Rosanna Marani je takoj pristala na telefonski intervju. Njen glas je živahno mladosten, v popolnem navzkrižju z datumom na osebni izkaznici: 12. oktobra je slavila 80. rojstni dan.

Zakaj ste se odločili za novinarski poklic?

Ker sem vzljubila besedo, čim sem jo spoznala. Ko so me v šoli naučili črke, »a«, »e«, »i«, »o«, sem jih skušala združiti, sestaviti besedo, še preden sem se naučila brati. To je bila moja igra. Namesto z lego kockami ali z vlakcem sem se igrala s črkami. Besedo sem vzljubila takoj z vsem srcem in dušo.

V avtobiografiji pišete, da je bila »No« prva beseda, ki ste jo izrekli. Se vam ne zdi čudno?

Ne. Ker ne sprejemam ukazov, ne sprejemam tradicij, razen če jih ne povzamem za svoje. Nihče mi ne bo ukazal, kaj naj storim, če tega sama ne sprejmem.

Ali ste prav zato zapisali, da ste vedno nemirni in radovedni?

Da. Moj um ne miruje. Kdaj pa kdaj ga prosim, naj malce zaspi, a mi ne uspe. Oziroma, uspe mi, a le pod anestezijo. Neprestano opazujem. Sama v sebi sem živahna. Moje telo je sicer zelo mučeno, zaradi številnih bolezni. Na srečo je zadnji rak v remisiji.

Zakaj ste se odločili za poklic športne novinarke?

Mama Linda je bila velika navijačica. Vsako nedeljo je poslušala radijsko oddajo Tutto il calcio minuto per minuto. Oče ni ljubil nogometa, tudi sama sem bila do nogometa najprej hladna, s časom sem ga vzljubila. Ta ljubezen je vzplamtela še posebej potem, ko se je moja sestra Daniela zaročila z Luciom Muiesanom, nogometašem Bologne. Odtlej so našo hišo obiskovali Beppe Savoldi, Giacomo Bulgarelli in drugi nogometaši Bologne. Tako mi je postal nogomet domač. Bila sem pozorna do vsega, kar se je dogajalo v nogometu in kaj kmalu ugotovila, da so o nogometu pisali samo moški. To mi ni šlo v račun.

Ali takrat v Italiji ni bilo športnih novinark?

Ne.

Kaj ste storili?

Bila sem že sodelavka bolonjskega Resto del Carlino, pa sem si rekla: postala bom prva novinarka največjega italijanskega športnega časopisa La Gazzetta dello Sport.

Kako vam je uspelo?

Že prej sem sledila nogometnim tekmam italijanske A lige, poznala sem nogometno okolje. 24. oktobra 1973, med polčasom osmine finala pokala pokalnih zmagovalcev med Milanom in dunajskim Rapidom me je prijatelj predstavil Giorgiu Mottani, direktorju Gazzette dello Sport. Takoj sem mu izrazila željo: Hočem postati novinarka Gazzette dello Sport.

Kaj vam je odgovoril?

»Prosim, ne govorimo neumnosti.«

In vi?

Na ves glas, da so me vsi v baru slišali, sem mu odgovorila: Kje pa je zapisano, da ženska ne more pisati o nogometu? Kateri zakon to prepoveduje? Prisotni so postali pozorni, bili so presenečeni, da si je ženska upala tako odgovoriti direktorju Gazzette dello Sport. Mottana se je znašel v zadregi, vdal se je: Pridite v petek k meni v uredništvo.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.