»Našo literaturo sem zmeraj želela imeti ne le v knjigarni, ampak tudi doma«

V dnevni sobi ličnega stanovanja, v katerega se je vselila nedavno, je novoupokojena Ilde Košuta sproščeno povzela svojo delovno pot, ki se je večinoma odvila v dveh slovenskih knjigarnah v Trstu. Ves čas pogovora so se iz zvočnika diskretno oglašali Queeni. Pri vprašanju o načrtih za bodočnost se je razlegel udarni tum-tum-pam, začetek pesmi We will rock you. Zdi se obetavno naključje.

So vam všeč Queeni?

Zelo. Včasih kar cel dan drsam CD. Všeč so mi tudi Abba, Zucchero, Pink Floyd, slovenska zborovska glasba, tudi klasična. Izjema je džez. Nimam prave podlage, da bi ga razumela.

Zanimivo je spoznati vaša zanimanja, ko pa vas v glavnem poznamo kot gospo za prodajnim pultom v knjigarni. Tudi rastline vas veselijo ...

Da, in sicer stanovanjske, ker zaradi muca Pirulika moram paziti. Marsikatero mi je že pojedel. Tudi s tem (pokaže na steklene vazice, polne kamenčkov, ki tvorijo barvno kompozicijo) se zabavam.

Skoraj zenovsko ...

Odkar sem se vselila v to stanovanje, se zelo dobro počutim doma. Preurejam stvari in ure minejo, ne da bi se zavedala.

Zakaj ste se preselili sem, k Svetemu Ivanu?

Splet okoliščin. Ko sta se obe hčerki izselili, je stanovanje v centru postalo preveliko. Ponudili so mi tega in čim sem odprla vrata, sem zagledala veliko knjižnico na hodniku. To je zame, sem si rekla, in si predstavljala, kako bom na police dala svoje knjige. Zbirko Sto romanov pa sem dala sem, ker hrbti knjig tvorijo lepo valovanje, vedrino.

Se knjig ne naveličaš, niti če si cel dan med njimi?

Ne. Bremzam se pri njihovem nakupovanju, a našo literaturo sem zmeraj želela imeti ne le v knjigarni, ampak tudi doma: Pahorja, Rebulo, Sosiča ...

Če so vas že v službi obdajali pahorji in rebule, kako to da si doma niste želeli več drugih, recimo tujih pisateljev?

Zmeraj so me zanimali slovenski avtorji, predvsem tukajšnji, ker opisujejo naš prostor. Večkrat nisem nameravala kupiti njihovih knjig, a na predstavitvah so se me dotaknili in sem knjigo vzela domov.

Vas je kdo, ki ste ga radi brali, ob srečanju v živo razočaral?

O, ja. Zgodilo se je, da me je kdo okaral, češ da njegove knjige ni na najbolj vidnem mestu. Je pa normalno, da v ospredje daš običajno najnovejše, druge pa na druge police ... Z nekaterimi sem se skoraj sprla, nekateri so se mi kasneje prišli opravičit.

Kdo pa so bili najbolj prijazni književniki?

Bom kar obrnila vprašanje: takih, ki so mi zamerili, je pet procentov. Vsi ostali so bili zmeraj zadovoljni, ko so prišli v našo knjigarno.

Michael Jordan je dvakrat požrl besedo, da ne bo več igral košarke. Je vaša nedavna upokojitev res dokončna?

Tokrat je. Pred dvema letoma in pol zaradi družinskih težav nisem več mogla zdržati devetih ur dnevno. Knjige pripeljejo ob 7.30 zjutraj, moraš biti tam, se ob enih vrniti domov in ob treh spet v službo do večera. Tak je pač obratovalni čas naše knjigarne in, mimogrede, po mojem ni najboljši. Rekla sem, da bom ostala le še do konca leta šest ur dnevno. A sem ostala še več kot dve leti. Knjigarna ima pač nenapisana pravila, želela sem primerno »vzgojiti« nasledstvo.

Koliko let ste potemtakem delali v Tržaški knjigarni (TK) in potem v Tržaškem knjižnem središču (TKS)?

Skupno 30. Začela sem leta 1979, a vmes 13 let delala v družinski zlatarni iz želje, da poskusim nekaj drugačnega. Ko pa je umrl moj družabnik, so nastopile težave, tudi osebne. Tudi hčerki nista pokazali zanimanja, da bi nekega dne prevzeli trgovino –in res, danes sta obe v šolstvu. Takrat sem si rekla: ok, če se že mora nekaj spremeniti, naj se spremeni vse. Pustila sem se prepričati, da se vrnem v knjigarno. To se je zgodilo 1. aprila 2009, ko se ni dobro vedelo, kaj bo s TK.

Nato je zaprla ...

Marca 2014. Mesec prej je zaprla trgovina, ki smo jo medtem, leta 2010, odprli na Opčinah – spomnim se, da je Stanka Hrovatin prva namignila na to možnost. Trgovina na Opčinah je trajala 40 mesecev, bila pa je velika zgodba o uspehu. Žal smo jo morali zapreti, ker je spadala pod isto družbo kot knjigarna v Trstu.

Kaj bi se zgodilo, če bi spet odprli knjigarno na Krasu?

Gotovo bi knjigarna v mestu nekaj izgubila. A če slovenska knjigarna v mestu prodaja slovenske in italijanske knjige v razmerju 90 : 10, je bilo na Opčinah to razmerje 70 : 30. Kaj želim povedati? V knjigarno na Opčinah so hodili tudi Italijani, saj drugih na Krasu ni bilo.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.