Nevidna in temna stran spleta

Prejšnji teden je slovensko javnost šokirala novica o odkritju načrtovanega poboja v javni ustanovi, ki so ga organi pregona k sreči pravočasno preprečili. Še najbolj je odmeval podatek, da je osumljenec strelno orožje za napad kupil preko spleta, dostavili pa so mu ga kar po pošti, skritega v mikrovalovni pečici. Naslovi prispevkov so bili seveda senzacionalistični – mediji so igrali na karto nepoznane tehnologije in podzemnega virtualnega kriminala, rezultat pa je bila gora netočnosti in grobih poenostavljanj. V določenem trenutku se je celo zazdelo, da lahko vsakdo na spletu nabavi orožje kar tako, s kreditno kartico v spletni trgovini.

Izrazi darknet (temni splet), globoki in nevidni splet pa so se pojavljali pomešani med sabo in pogosto na napačnih mestih. Ustvaril se je tudi neupravičen strah pred nedefiniranim, a vendar obsežnim digitalnim prostorom v podzemlju podzemlja, v katerem internetni gusarji s celega sveta poslujejo z orožjem, drogo in prepovedano pornografijo. Žal je zaradi naštetega internet pridobil še eno črno piko in to neupravičeno, saj so v resnici zadeve precej drugačne.

Skrito pred očmi in zato na varnem

Internet je izjemno veliko omrežje, ki povezuje milijarde računalnikov po vsem svetu. Kot smo že večkrat pojasnili, je splet le ena in tudi najbolj uporabljena storitev medmrežja. Vsak dan zaženemo brskalnike Chrome, Explorer ali Firefox in že dostopamo do tako imenovanih vidnih informacij: spletnih strani, portalov, vmesnikov za elektronsko pošto in drugih uporabniških računov, v katere vstopimo s prijavo. In ravno s tem korakom prečkamo mejo med površinskim ali vidnim spletom ter globokim ali nevidnim spletom, ki naj bi po mnenju strokovnjakov zasedal več kot 90 % vsebin celotnega spleta. Ali nas mora skrbeti, da je tako velik del spleta skrit pred javnostjo? Nikakor ne. Pravzaprav je tako edino prav, saj so podatki v globokem spletu skriti z namenom, da so tam zaščiteni in na varnem. Govorimo o vsebini elektronskih sporočil, koledarjih, podatkih bančnih računov s transakcijami, informacijami o nakupih in plačevanjih, o arhivih javnih ustanov, datotekah podjetij itd. Skratka vse, kar ne najdemo z enostavnim iskanjem na Googlu, je shranjeno v globokem oziroma nevidnem spletu. In prav je tako. Če bi podatki ne bili tako shranjeni, bi lahko vsi brali našo pošto in brskali po naših bančnih računih.

Globoki splet torej ni nevaren ali prepovedan. Je zgolj infrastruktura, ki zagotavlja delovanje spletnih aplikacij in kot rečeno tudi varno hranjenje podatkov.

Kje se skrivajo kriminalci?

V majhnem delu globokega spleta pa je zelo temno, se pravi popolnoma anonimno. In to pomeni, da se tam lahko dogajajo stvari mimo zakona. Do temnega spleta dostopamo s posebnim brskalnikom TOR (The Onion Router), vendar pot do vsebin ni tako enostavna, saj brskanje ni možno kot na primer na Googlu. Za obisk skritih strani morate imeti natančen naslov, ki je vedno zelo zapleten.

Drži sicer, da je v temnem spletu veliko trgovanja z drogami in ilegalnim orožjem, pornografije in drugih nečednih poslov, po drugi strani pa je to prostor brez cenzure, kjer lahko na primer raziskovalni novinarji pridobijo ali ponudijo pomembne informacije, žvižgači opozarjajo javnost na zlorabe, humanitarni delavci pa lahko priskočijo na pomoč ljudem, ki živijo v režimih, ne da bi jih pri tem dodatno ogrozili. Nič čudnega, torej, da je TOR brezplačna storitev, ki jo je financirala ameriška vlada za potrebe vojske in obveščevalnih služb, ki kriminalne združbe pogosto izkoriščajo za svoje posle.

Pravijo, da temna plat spleta še najbolj spominja na tržnico – tržnico vsega prepovedanega, od orožja do podatkov, ki jih tako imenovane demokratične države skrivajo pred javnostjo. Preden boste torej ostalim razlagali, da je temni splet eno samo zlo, pomislite, da brez njega ne bi bilo Juliana Assangea in niti WikiLeaksa.