»Občutek za skupnost izginja, nekoč smo bili del neke mreže«

Pride fotograf in Luigi Nacci ne sname sončnih očal. Ponudi se primerjava: tako kot skozi zatemnjene leče ne vidiš njegovih oči, tudi odgovori so včasih pokriti z debelo plastjo besed. Saj, kako naj ne bi grmadil besed, ko pa je pisatelj.

Ima pa tudi drugo dušo. Pohodniško. Ljudi vodi po neobičajnih poteh, recimo od Ljubljane do Trsta, od Gorice do Čedada ali skozi Čičarijo. Izhodišče intervjujskega sprehoda pa je fotografija na naslovnici njegovega zadnjega romana Il tempo dei semplici (Čas preprostih).

Zakaj ste za naslovnico izbrali fotografijo Maria Magajne?

To je nenavadno. Naslovnico in naslov običajno izbere založnik, saj sta ključna dejavnika pri tržnem uspehu knjige.

Saj, ali pri Enaudiju niso želeli imeti besede?

Moje prejšnje delo pri tej založbi I dieci passi dell’addio (Deset korakov slovesa) je na naslovnici imelo fotografijo para, ki gledalcu kaže hrbet. Želel sem si, da bi tudi na tej drugi knjigi bila fotografija dveh ljudi, ker v romanu starajoči se par pripoveduje o življenju v perifernih mestnih četrtih Trsta, kot so Sveti Jakob, Pončana, Valmaura ... Ali pa tudi Zgornja in Spodnja Magdalena, kjer je bilo nekoč več Slovencev. V teh predelih živijo ljudje, ki niso tipični kavarniški, buržujski Tržačani. To so četrti navadnih ljudi. Skratka, želel sem si, da bi na naslovnico prišla fotografija slovenskega fotografa kot sporočilo, da se v knjigi govori o Trstu, ki se običajno ne prebije v književnost.

In ste pomislili na Magajno. Kdaj ste ga odkrili?

Ne spomnim se. V Trstu se za Magajno pač ve, tako kot se ve za Borsattija.

In zakaj ravno ta fotografija?

Šel sem na zgodovinski odsek Narodne in študijske knjižnice v Ulico Montecchi. Štefan Čok mi je pomagal, da sem si ogledal veliko posnetkov Magajne, a ves čas sem imel v mislih ravno to fotografijo. Pač, hipnotizira te. Poglejte, kako sta ona in on skupaj, a gledata vsak v svojo stran. Pa obleke so posebne, in še ta geometričnost v ozadju. Skratka, upal sem, da bodo pri Einaudiju izbrali to, čeprav sem jim poslal še dve drugi. Nenavadno hitro so mi sporočili, da izberejo tisto, ki si jo tudi jaz želim.

Knjiga govori o starših, ki se starajo. Ko ste že pisali o tem, kakšna je družina, v kateri ste zrasli?

Družina starega tipa, v kateri mama in oče celo življenje preživita skupaj, sorodstvo pa je zelo obsežno. Moj oče je rojen na jugu Italije, mama je rojena na Pončani. Druži pa ju, da sta oba zrasla v skromnih razmerah. Oče je zaradi bede šel v vojsko, poslali so ga v razne vojašnice ob italijanski vzhodni meji, dokler ni spoznal moje mame in ostal v Trstu. Skratka, moj oče je prišel v Trst kot nekdo »od dol«. Tudi v knjigi nastopa par, ki se izraža s pojmoma »tam dol« in »tam gor«. In v dialogu se pojavi vprašanje, kaj je Trst. Mama reče, da Trst je »gor, bolj dol«. Saj, pravijo, da je Trst nekakšen severni Neapelj. Zame bi se lahko reklo, da je Trst tudi Dubrovnik ali Mostar na severu. Tu se pač meša veliko stvari, rezultat pa je središče srednje Evrope.

Če se rodiš v Trstu, si nekaj posebnega. Slovenec v Bregu gotovo ni primerljiv s Slovencem v Ljubljani. No, in v tem mestu, kjer se srečujejo mnoge mejne identitete, je zanimivo tisto mejno področje, ki ni središče mesta, ampak niti podeželje. Pravijo, da je Trst majhen in da nima periferije. Ni res. Kaj so Naselje sv. Sergija, pa predel Casa dei Puffi, kaj pa Melara? Poznam kar precej Slovencev iz kraških vasi, recimo iz Cerovelj ali Gropade. Pravijo, da redko gredo v mesto. Tudi jaz, ki sem odraščal v tistem predelu brez imena med Valmauro in Naseljem sv. Sergija, nisem zahajal v mesto. Jaz se bolje počutim v Valmauri ali v Dragi kot pa v Terezijanski četrti.

Kje živite zdaj?

Na Stari Mitnici, ki je še ni zajela gentrifikacija. Seveda, priselili so se ljudje iz raznih držav, so pa tudi Italijani in nekaj Slovencev, in ta mešanica je moč tega predela. Ostalo je tudi nekaj gostiln, kar te predele druži s Krasom. V knjigi je prizor, ko stric, zaposlen v pristanišču, pelje nečaka po gostilnah, češ, tam se najde resnica. Gostilne so kraj druženja, nekoč so celo izobraževale ljudi. V osmicah, gostilnah, trattoriah je bila avtentičnost.

Koliko melanholije je v tem, kar pripovedujete?

Ne smemo misliti, da je bilo nekoč lepše. Smo pa priča nekemu cefranju odnosov med ljudmi. Nekoč so bile družine številne, v vaseh in mestnih četrtih so bili vsi povezani, pomagali so si. Če je v tvojem mestnem predelu nekdo umrl, si šel na pogreb, tudi če si pokojnika le bežno poznal. Ta občutek za skupnost izginja in knjiga govori o tem, kako se otrok starejših in bolnih staršev ukvarja z njima, toda sam. Nekoč v tej skrbi ne bi bil sam. Nekoč smo bili del neke mreže.

Tudi v prejšnjem romanu I dieci passi dell’addio je zaznati melanholijo. Zakaj?

Vprašanje za psihoanalitika. Vsekakor ... Knjigi sta povezani v cikel, ki se bo verjetno nadaljeval. Govor je o dveh temeljnih sestavinah naših življenj: ljubezni in smrti. Pred njima smo danes zbegani. Nekoč si se lažje soočil s koncem življenja ali koncem ljubezni. Imel si religijo, imel si idejo napredka, imel si neke jasne strukture nad sabo. Bili so modri ljudje na vasi ali v soseščini, bili so duhovniki, bili so vaški učitelji – ljudje, na katere si se lahko obrnil v trenutku zbeganosti. H komu greš danes? K terapevtu. Ali pa vprašaš pomoč ChatGPT. Smo, v bistvu, samo še potrošniki. Življenje se je zreduciralo na nakupovanje, prehranjevanje in zabavo. Ne sodim, samo ugotavljam.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.