Od Trsta do Mostarja trideset let po tragediji

Ponedeljkova pot iz Trsta do Mostarja je minila v presenetljivo prijetnem vzdušju. Naslednjega dne je bila na programu udeležba na spominski slovesnosti ob 30. obletnici smrti novinarja Marca Luchette, snemalca Saše Ote in tonskega tehnika Daria D’Angela, zaposlenih na deželnem sedežu RAI za Furlanijo - Julijsko krajino. Njihova življenja je 28. januarja 1994 med snemanjem reportaže o otrocih v vojni pokončala granata.

V kombiju so se poleg nekaj novinarjev peljale tudi Daniela Schifani-Corfini Luchetta in Anna Luchetta, Marcova žena in sestra, ter Milenka Rustja Ota, Saševa žena. Na predvečer čustveno zelo zahtevnega trenutka smo napetost rahljali z dolgimi debatami o temah, ki so nam vsem pri srcu. Pogovori so nanesli na nezadostno in neurejeno pomoč migrantom in socialno ogroženim, dekadenco italijanske politike, nedelujoč državni aparat in seveda ravnokar zaključene dneve novinarske nagrade Luchetta.

Bolj kot smo se približevali cilju potovanja, ki se je pred tremi desetletji spremenil v genezo neizmerne osebne bolečine, bolj so se besede redčile. »Še dobro, da je zunaj tema. Da teh krajev, ki sem jih obiskala s Sašo, ne prepoznam,« je po prečkanju hrvaško-bosanske meje dejala Milenka. Naslednjega dne je dodala, da sta tu bila leta 1988, »ko so ljudje živeli v sožitju in niso streljali drug na drugega«.

Ne pozabi na leto 1993

Na zadnji torek v januarju se je Mostar leno prebujal v zelo hladno jutro. Do osme ure zjutraj je tlakovane ulice v vzhodnem, bošnjaškem delu mesta prehodil le malokdo. Življenje okoli kavarn in trgovin z obrtniškimi izdelki se v tem predelu prične kasneje, ko turisti obiščejo svetovno znani Stari most, kamniti arhitekturni biser, ki je iz simbola bratstva med narodi postal simbol upanja, da bo morda nekoč bolje. Trpka resnica pa je, da tako, kot je bilo, ne bo nikoli več.

Največje mesto Hercegovine je namreč iz vojne izšlo strogo razdeljeno na hrvaški in bošnjaški del, ki ga politične sile na kantonski in federalni ravni takšnega tudi uspešno ohranjajo. Vsakdanje življenje prebivalcev pa nekako teče dalje, kdor se še ni odselil daleč stran, ima dve izbiri: živeti pod narekom razdeljevalne nacionalistične retorike ali graditi družbo sobivanja. Tisti, ki izberejo drugo možnost, opravljajo neskončno Sizifovo delo, vendar njihovi napori vlivajo upanje v boljši jutri.

»Dont’t forget ‘93«, ne pozabi na leto 1993, pravi napis, vklesan v kamen na mostu. Ne pozabi, da je 9. novembra 1993 topovsko obstreljevanje vojske Bosansko-Hercegovskih Hrvatov (HVO) uničilo simbol bošnjaške kulture in dotakratnega, pa čeprav včasih le navideznega sožitja. Dokončno je bila prekinjena vez s preteklostjo, ki je rekonstrukcija mostu leta 2004 ni mogla zakrpati.

Razmišljanja ob pogledu na most s spodnjega brega je spremljal glasen tok zeleno-modre Neretve, ki vse hudo že desetletja vztrajno poskuša odplakniti daleč stran. Pred tremi desetletji je reka skupaj z okoliškimi hribi, ki bdijo nad mestom in s katerih so sile HVO ciljale na muslimansko četrt, spremljala vojna grozodejstva, danes pa opazuje provokacije, ki v obliki besed, simbolov in dejanj uničujejo prizadevanja za izhod iz medetničnega sovraštva.

Celotno reportažo lahko preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.