Odnos do beguncev se je spremenil

Tomasza Wicherkiewicza sem pred kratkim po dolgem času spet srečal na Dunaju. Spoznala sva se pred veliko leti na neki manjšinski konferenci v Varšavi, ko je še pisal doktorsko disertacijo. Srečanje je bilo naključno, vendar sva se takoj ujela zaradi neke dokaj nenavadne okoliščine. Pesnik Florian Besik, ki je pisal v manjšinskem jeziku, arhaični nemščini, ki je bila v rabi v Wilamovicah, mestu, ki danes pripada Poljski, je bil namreč v času Avstro-Ogrske zaposlen na Južni železnici in je bival na železniški postaji v Nabrežini, velikem poslopju, kjer so bila tudi stanovanja za zaposlene. Kasneje sem sodeloval na konferenci, ki jo je organiziral v Gdansku, on pa je ob neki konferenci obiskal tudi Trst in takrat sem ga pospremil do nabrežinske železniške postaje.

Tomasz je danes profesor v Poznanu, jezikoslovec, ukvarja se z manjšinami in velja za enega pomembnejših strokovnjakov v Evropi. Med drugim je preučeval stanje starogrške manjšine na jugu Italije, bil pa je tudi gostujoči profesor na Japonskem. Dolga leta sva si sledila samo po spletu in srečanje je bilo priložnost za obujanje spominov, pa tudi za pogovor o temi, ki je na Poljskem v zadnjih mesecih daleč najaktualnejša.

Poljska je v tem času, po izbruhu vojne v Ukrajini, v središču pozornosti. Kako vi doživljate ta dogajanja?

Vojna poteka že tretji mesec, stanje je precej drugačno od občutkov ob začetku vojne. Na začetku je prevladoval občutek obupa in prvi odziv je bil osredotočen na posameznike, ki so množično prihajali iz Ukrajine na Poljsko.

Koliko ljudi je prečkalo to mejo?

To je težko določiti. Bilo jih je veliko, niso se vsi registrirali, imamo pa podatek poljskih podjetij mobilne telefonije, ki so po izbruhu vojne zabeležili več kot 3 milijone ukrajinskih uporabnikov, ki so se vključili na poljsko telefonsko omrežje. Seveda niso vsi ostali na Poljskem, tako da ocenjujemo, da je v tem trenutku na Poljskem preko 2 milijona beguncev, kar je, kot veste število prebivalcev Slovenije. Tudi za državo, ki šteje 38 milijonov prebivalcev, je to zelo veliko, še posebej v velikih mestih. Ukrajinščina in tudi ruščina sta postala vsakodnevna pogovorna jezika na ulicah.

Poljska je ena tistih držav, ki so se najodločneje upirale skupni evropski politiki do beguncev, ko je val prihajal predvsem v južne države, po balkanski poti ali po Sredozemskem morju. Kako se je danes ta politika spremenila?

Absolutno! No, vlada formalno svojih stališč ni spremenila, pač je odnos ljudi bistveno drugačen. To so naši sosedje, odnos ljudi se je spremenil, tudi sam razmišljam drugače, to so begunci in migranti. Begunci in migranti, ne glede na vprašanje, od kod prihajajo.

To je prva lekcija, ki se je moramo naučiti. Vi sicer omenjate hudo evropsko krizo izpred nekaj let, ampak kasneje smo krizo doživljali tudi mi, belorusko krizo. Begunci so pred letom dni preko Belorusije prihajali z Bližnjega vzhoda, iz Irana, iz Iraka in nikomur ni Poljska dovolila, da prestopi mejo, je pa res, da so naši državljani kljub temu pomagali ljudem, ki jim je uspelo priti na Poljsko. Tokrat imamo izreden odziv ljudstva in vladna politika še zdaleč ni reprezentativna. Če želimo ob tej krizi le najti nek pozitiven aspekt, lahko rečem, da se moramo naučiti več evropske solidarnosti in integracije. Če pričakujemo, da nas bo Evropa podpirala, moramo tudi sami podpirati druge evropske pobude ob drugih kriznih stanjih.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.