Posledice vojne v Gazi so tudi v tleh, zraku in vodi

Po podatkih Urada ZN za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA) je bilo v izraelskih vojaških operacijah v Gazi po Hamasovih napadih 7. oktobra 2023 ubitih najmanj 71.391 Palestincev, ranjenih pa vsaj 171.279. Po razglasitvi premirja oktobra lani je bilo smrtnih žrtev še vsaj 500, medtem ko ocena, koliko ljudi bo do konca življenja nosilo posledice vojne zaradi invalidnosti, kroničnih bolezni ali travm, ni mogoča. Ob tem humanitarne krize ni konec: hudo pomanjkanje v palestinski enklavi še naprej poglablja izraelska blokada pomoči, zaradi česar je življenje v pokrajini razvalin skoraj nemogoče.

Okoljski program ZN (UNEP) je septembra lani ocenil, da je v Gazi poškodovanih ali uničenih približno 78 odstotkov od okoli 250.000 stavb. Uničena infrastruktura je najvidnejši del katastrofe, vendar ne edini. V ozadju se dogaja še ena kriza, ki izhaja iz degradiranega okolja in bo trajala desetletja. Imenujemo jo ekocid.

Škoda bo dolgoročna

Pravna stroka si pri opredelitvi ekocida pomaga z definicijo iz leta 2021, ki pravi, da gre za kriminalizacijo ravnanj, storjenih z védenjem, da obstaja velika verjetnost hude ter bodisi široko razširjene bodisi dolgotrajne škode za okolje. O ekocidu v Gazi je pred nedavnim pisala tudi italijanska znanstvena novinarka Elisabetta Tola. V daljšem članku za portal IrpiMedia je po analizi velike količine podatkov postavila okvir za razumevanje posledic, ki se seštevajo v tleh, vodi, zraku, obali in kmetijstvu. Njena ključna teza je, da se uničenje ne konča pri ruševinah, temveč preide v okoljske mehanizme, ki zavirajo vrnitev v »normalnost«: kontaminirana zemlja, okrnjene sladkovodne zaloge, razpad sanitarne infrastrukture, neuporabna polja ter izguba vegetacije, ki je bila eden zadnjih delujočih temeljev lokalne prehranske varnosti. Še bolj kot prekinitev ognja bodo torej prav posledice ekocida določale, kaj bo sploh mogoče obnoviti in pridelati ter kje bo sploh varno živeti.

Ruševine niso le kup betona

Elisabetta Toli še opozarja, da ruševine niso zgolj kupi betona in kamna. V gradbenem materialu so azbest, težke kovine, industrijski ostanki in ostanki eksplozivov, ki prehajajo v prah, zemljo in vodo. Ta materialna plast ima neposredno ekonomsko posledico. Če so obdelovalne površine fizično uničene, del pa kontaminiran, se bo Gaza težje vrnila k vsaj delni prehranski samozadostnosti, kar pomeni večjo in dolgotrajnejšo odvisnost od uvoza in pomoči.

UNEP eksplicitno opozarja, da pridelava hrane v relevantnem obsegu ob takšni izgubi vegetacije in degradaciji okolja ni realna. Ko je ruševin toliko, da postanejo krajina, se spremeni logistika obnove: najprej je treba odstraniti nevarne snovi in sanirati območje ter šele nato graditi. Ekocid bo zato tisti element, ki bo bolj kot tuji kapital določal, ali bo »ponovni zagon« življenja sploh izvedljiv in za koga: brez sanacije zemlje, vode in ravnanja z odpadki se lahko okrevanje razdejane palestinske zemlje raztegne v desetletja.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku