Prešernovi krofi

Vsako soboto objavljamo na naši spletni strani www.primorski.eu kuharski recept našega nekdanjega kolege Ivana Fischerja. Ne gre za novost, temveč za elektronski ponatis kulinaričnega kotička, ki ga je Primorski dnevnik objavljal od pozne pomladi 2007 do jeseni leta 2011. Tako izvirnost receptov, kot tudi misli, ki spremljajo njihovo objavo, v celoti ohranjajo aktualnost in sporočilnost, spletna objava pa omogoča hkrati njihov hiter prenos v elektronski ali papirnati arhiv domače kuhinje.

Prešernovi krofi

Le še nekaj tednov manjka do pusta, tradicionalno najbolj norega časa v letu. Povsod bodo pustni plesi, sprevodi z maskami si bodo kar sledili, iz Slovenije bodo prihajali posnetki cerkniških laufarjev in ptujskih kurentov, iz italijanskih krajev se bodo oglasili razni harlekini, pa pulcinelle in podobni.

Pust pa ima tudi svojo kulinarično tradicijo, pri nas poznamo štraube, krofe, fancle, pa še bi lahko našteval. Kako pa je bilo nekoč, denimo v Sloveniji? Spet sem po daljšem času segel po moji najstarejši kuharski knjigi »Novih kuharskih bukvah«, ki jo je leta 1850 natisnil in založil znameniti Jožef Blaznik, ki je izdal tudi Prešernove poezije. Poiskal sem, kaj pravijo starodavne bukve o pustu in našel originalni recept pustnih krofov, ki vam ga posredujem tako, kot so ga zapisali pred 159 leti.

“En funt lepe moke deni nekoliko ur na gorko, potem jo pa skozi sito v kotliček presej. Zdej dvanajst rumenjakov, en maselc mlačne srove smetane in štiri žlice dobrih volovih droži razžvrkljaj in z eno unčo razpušeniga putra, z nekoliko solijo in cukram v moko deni. To testo s kuhavnico takoj raztepi, de mehurčike dobi in se sam od žlice odterga. Potem ogreto dilo nekoliko z moko potresi, nekaj testa nanjo deni in za pol persta debelo zvaljaj. Potlej ga z izrezicam, ki ima velikost otročje roke, na okrogle blekice zreži, na vsak za en lešnik velik kupic vkuhanih maelc ali malinc daj; potem jih z ravno takšnim blekicam pokri in še enkrat z malo manjšim izrezicam odreži. Kar ostane spet skupaj vzemi in tako delaj, dokler je še kej testa. Zdej ogreto dilo s pertam pogerni, pert pa z moko potresi, nanj krofe deni in na gorak kraj postavi, da shaja. Med tem plitvo kozo ali ponev na žerjavico postavi in v nji maslo, pa ne prehudo razbeli. V to maslo devaj zadosti shajane krofe, pa ne preveč na enkrat, de so na prostoru. Zgornja stran krofov mora doli obernjena biti. Potem jih s permerjenim pokrovom pokri; kadar so na eni strani rumeni, jih obrni s paličko, in, kadar so tudi na drugi strani rumeni, jih iz masla s pečno žlico vzemi in na sito deni. Če se v maslu sami obernejo, je znamenje, de niso dosti shajali, torej jih še nekoliko shajati pusti. Koliko bolji so droži in kolikor večji krofi se izrežejo, toliko raji toliko raje dobe v sredi lepi paščik.”

Kot vidimo so krofi izpred 159 let, mimo nekaterih podrobnosti, kot so mere (funt, maselc) ali nekatere sestavine (kaj so na primer volovi droži, ne vem, morda kvas, ki ga recept ne omenja), še kar podobni tistim, ki jih delamo še danes. Seveda jih ne pečemo na žerjavici, temveč na plinu, ali, zakaj ne, tudi na štedilniku na drva.

Dober tek!

Ivan Fischer