»Pri nas je veljalo: najprej šola, ob vikendih pa smučanje ali jadranje«

Michele Sinigoi in Sara Zavadlal imata uspešni hčerki. Te dni je v ospredju drugorojenka, 22-letna Caterina, ki bo kot prva Slovenka v Italiji nastopila na zimskih olimpijskih igrah. A veliko zadoščenj prinaša tudi prvorojenka Giorgia, ki je nedavno dopolnila 25 let in bo v kratkem diplomirala iz medicine na Univerzi v Ljubljani. Sproščen klepet o starševskem uspehu in žrtvovanju je potekal ob kuhinjski mizi v stanovanju v naselju Nabrežina Kamnolomi.

Giorgia je na dobri poti, da postane zdravnica. Caterina bo nastopila na zimskih olimpijskih igrah (ZOI) v Cortini. Si kdaj čestitata za delo, ki sta ga opravila kot mama in oče?

Michele: Seveda, čeprav je tudi stvar sreče. Veliko delo je vsekakor opravila mama. Jaz grem od doma zgodaj zjutraj in se vrnem zvečer. Ne bom rekel, da kot oče nisem bil prisoten, ampak največ je naredila mama.

Kaj sta po poklicu?

Michele: Jaz delam v pristanišču. Prost sem večinoma ob nedeljah. Giorgia in Caterina sta zdaj zrasli in sta razumeli, da v družinskem življenju ni vse rožnato, ampak smisel družine je, da smo skupaj in da si pomagamo.

Sara: Jaz sem zaposlena v bolnišnici. Nalašč sem izbrala tako delo, da sem popoldan prosta in da ob sobotah in nedeljah ne delam. Pri nas je bilo pravilo, da v petek popoldan morajo biti naloge opravljene, da se ob vikendih gre smučat ali jadrat. Imeli smo tudi srečo s trenerjem Alešem Severjem. Če je bil tri ali štiri dni s Caterino, je tudi on skrbel, da se popoldan piše naloge.

Trenerja je zanimal šolski uspeh?

Sara: Ja, Aleš je dosti pomagal. Tudi Giorgia je vsekakor glede tega imela srečo.

Zdaj se govori o Caterini, a tudi Giorgia je v jadranju dosegla lepe uspehe. Kaj ji je nato zmanjkalo?

Sara: S Saro Zuppin je bila peta na mladinskem svetovnem prvenstvu v Teksasu. A potem se je v določenem trenutku odločila, da bo na prvo mesto dala študij medicine.

Potem ko je z odliko maturirala na jezikovni smeri liceja Franceta Prešerna ...

Sara: Tudi Caterina je bila dobra v šoli.

Čigava je zasluga, da sta bili obe uspešni v šoli?

Michele: Jaz se včasih vprašam, kateri poštar je hodil tukaj mimo (se zasmeje).

Sara: Po značaju sta taki.

Michele: Ko jima je bilo nekaj všeč, sva rekla, ok, dobiš, a prvo narediš, kar je treba za šolo. To je veljalo v otroštvu, šola in šport sta šla skupaj brez težav. Na srednji šoli druge stopnje pa je šport zahteval dosti več časa.

Sara: Že Giorgia je zaradi športa izgubila več dni pouka, a predvsem Caterina je bila večkrat odsotna, v zadnjem šolskem letu 150 dni.

Michele: Zato je bilo pomembno, da se starši pogovorimo z ravnateljico in ona s profesorji. Z raznimi dokumenti, potrdili smučarske zveze in kluba smo predstavili naše potrebe. Vedeli smo, da to ni šola, ki bi bila narejena za športnike. Vedeli smo, kaj pravilno zahteva šola in kaj lahko prosi družina. Moram priznati, da je šola razumela situacijo. Caterini je recimo pripravila poseben program in zmenili so se, kdaj so dnevi spraševanj.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.