Roberto Menia naskakuje senat

Po devetih letih parlamentarnega posta naklepa nekdanji tržaški desničarski prvak Roberto Menia vrnitev v Rim. Slabih dvajset let je bil tam že poslanec, tokrat pa naskakuje mesto v senatu.

Menia, letnik 1961, je gotovo najbolj znan tržaški desničar. Fašist, kot priča znana fotografija z njegovo iztegnjeno desnico za takratnim vodjo MSI Gianfrancom Finijem, rojen v kraju Pieve di Cadore v družini istrskega begunca, ki se je kmalu preselila v Trst, v slovensko okolje v Ul. Berlam, je začel politično kariero kot pripadnik misovske mladinske organizacije Fronte della Gioventù. Še ne dvajsetleten je postal njen pokrajinski tajnik. Izvoljen v rajonski svet za Barkovlje in Rojan se je »proslavil« predvsem s skakanjem po mizi, da bi rajonski svetnici Slovenske skupnosti, ravnateljici Elvi Slokar, preprečil govor v slovenščini (a v intervjuju iz aprila 2001 je izjavil, da je le »sedel na mizo ...«). Žolčno je nasprotoval »bilinguismu«, v začetku osemdesetih let preteklega stoletja je aktivno sodeloval in vodil manifestacije proti dvojezičnosti. Junija 1983 je bil – po fašističnem shodu v Bazovici – med tistimi, ki so sodelovali v napadu na slovenske ljudi v Lonjerju, med katerim je bila ranjena Milka Kjuder, soproga Oskarja, nepozabnega dirigenta Tržaškega partizanskega pevskega zbora. Leta 1988 je bil na listi MSI izvoljen v tržaški občinski svet, kjer je, podobno kot v rajonskem svetu, nekaj let pozneje ponovno skušal utišati slovensko besedo profesorja Sama Pahorja.

Oktobra 1991 je bil v skupini mladih neofašistov, ki so na Velikem trgu napadli in grobo žalili profesorja Pahorja. Dogodek je imel svoj sodni privesek 5. februarja 1993 na tržaški preturi, ko je bil Menia, takratni glavni tajnik MSI »za Trst, Istro, Reko in Dalmacijo« zaradi žalitev slovenskega profesorja obsojen na plačilo 500.000 lir denarne kazni, njegov strankarski pajdaš, takratni pokrajinski tajnik Fronte della Gioventù (vedno »za Trst, Istro, Reko in Dalmacijo«) ter poznejši pokrajinski in tržaški občinski svetnik in odbornik in deželni svetnik Piero Tononi pa zaradi napada in udarca prof. Pahorju na dva meseca pogojne zaporne kazni ter na povračilo moralne in materialne škode v znesku dveh milijonov lir. Oba, Menio in Tononija, je sodnica Manila Salvà nadalje obsodila še na poravnavo sodnih stroškov in na izplačilo milijona lir Pahorjevemu zagovorniku, odv. Bogdanu Berdonu.

Sam je priznal, da je bil še večkrat prijavljen sodišču. Vedno zaradi dogodkov, ki so se nanašali na njegovo politično dejavnost in mnenja, ki jih je v tej zvezi izražal, je dodal. Na primer, ko je trdil da je »Tito infoibatore«. Takrat so ga ovadili zaradi žalitve predsednika tuje države.

S poslancem Parigijem je bil prijavljen zaradi razbitja plošče zgoniške Osnovne šole 1. maj 1945. Ko so ga novinarji pred političnimi volitvami konec preteklega stoletja spraševali o njegovih sodnih postopkih, je sam plačal objavo svoje kazenske evidence – seveda deviško bele – v časopisu.

Februarja 1997 je bil v središču črne kronike zaradi dogodka, ki ni imel opravka z njegovo politično dejavnostjo, in o katerem so se razpisali tudi vsedržavni časopisi. La Repubblica je pod naslovom »Prijavljen poslanec AN – Nadlegoval je svojo bivšo« poročala, da je od Trsta do Vidma po avtocesti z noro vožnjo zasledoval takratno zaročenko, ji grozil, in je – kot je zapisala že bivša zaročenka v post scriptumu k ovadbi – »skušal s prehitevanjem in hipnim zaviranjem povzročiti, da bi izgubila nadzor nad avtomobilom.« Menia je bil v poslansko zbornico prvič izvoljen leta 1994 na listi Almirantejeve MSI, ki ga je Gianfranco Fini leto pozneje prekrstil v Nacionalno zavezništvo.

S Finijem sta bila velika prijatelja, na počitnicah sta se skupaj potapljala v egiptovskih morskih globinah. Hokej na travi je bil drugi šport, s katerim se je Roberto Menia ukvarjal in postal celo mednarodni sodnik tega športa.

Ko ga je leta 2001 novi tržaški župan Roberto Dipiazza (Menia ga je med volilno kampanjo predstavil kot »človeka, ki je osvobodil Milje izpod dolgoletnega komunističnega jarma ...«) imenoval za odbornika za kulturo in šport, je začel stegovati svojo politično roko po centru Ervatti na proseški Rouni, da bi postal nov športni center Giulianello, a mu ni uspelo. Pač pa mu je – kot odborniku za kulturo – uspel obisk v tržaškem Kulturnem domu, ki je takratnega dolinskega župana Borisa Pangerca tako razkuril, da je protestno zapustil dvorano, si v garderobi izprosil plašč in odšel.

V parlamentu je bil tisti, ki je najbolj ogorčeno nasprotoval zaščitnemu zakonu. »Najprej bi morali Slovence prešteti, da bi vedeli, koliko jih je,« je ponavljal. Po odobritvi februarja 2001 je bil – in je še prepričan – da »zakon obsega cel kup norm, ki zagotavljajo manjšini absolutne privilegije«.

Tri leta pozneje je bil v poslanski zbornici spet protagonist. Bil je prvi podpisnik predloga zakona o ustanovitvi dneva spominjanja na žrtve fojb in na ezulski eksodus, ki ga je parlament na valu zgodovinskega koketiranja med Gianfrancom Finijem in Lucianom Violantejem 16. marca 2004 odobril z velikansko večino. To je največja politična dota, ki jo je pustil vsedržavni in še posebej tržaški desnici, in na račun katere si je pridobil kapital, ki mu je bržda omogočil tudi tokratno kandidaturo na listi Bratov Italije.

Leta 2008 je bil edini, ki je glasoval proti razpustu Nacionalnega zavezništva in priključitvi k Berlusconijevemu Ljudstvu svobode. Tri leta pozneje je sledil Finiju v njegovi porazni avanturi Bodočnosti in svobode, s čemer si je nakopal zamere in nasprotovanja v tržaški desnici, ki je ostala zvesta Berlusconiju. Zanjo je postal »izdajalec«.

Te zamere so se z leti stopnjevale.

Menia je svoje politično delovanje preusmeril drugam, med Italijane v tujini, kamor ga je že leta pred tem napotil Mirko Tremaglia. Z Alemannom in Storacejem je ustanovil desničarski Movimento nazionale per la sovranità, ki je ostal vseskozi na obrobju političnega dogajanja, dokler ni pred tremi leti pristopil k Bratom Italije.

Tržaški del stranke Giorgie Meloni tega pristopa nikoli ni požrl. Zato je njegovo vodstvo, s Claudiom Giacomellijem na čelu, ostalo zelo hladno ob novici Meniove kandidature za senat. Dejstvo, da je nekdanji nesporni voditelj tržaške desnice primoran kandidirati v Liguriji, jasno kaže, kako so si sedaj narazen. Po skakanju po mizi proti slovenski besedi prof. Slokar bo skušal sedaj Menia skočiti v senat. Mu bo uspelo?