Nedelja, 02 oktober 2022
Iskanje

»Rusija posiljevalec, Ukrajina nemočna žrtev«

Slavoj Žižek v italijanskih časopisih

Rim |
6. mar. 2022 | 9:03
Dark Theme

O ukrajinski krizi (prej) in vojni (potem) je v zadnjih dneh na straneh dveh italijanskih časopisov razmišljal tudi slovenski filozof Slavoj Žižek. Prodornemu mislecu sta stran časopisa odstopila Il Fatto Quotidiano in La Stampa.

V prvem je bilo Žižkovo razmišljanje objavljeno 25. februarja, na dan po ruskem napadu na Ukrajino, ko so na naslovnicah domala vseh časopisov na svetu kraljevale presunljive fotografije prvih eksplozij. V njem je Žižek, kot je zanj značilno, za ponazoritev stopnjevanja napetosti med Moskvo in Kijevom izbral metaforo posilstva, za kar mu je izhodišče dal sam ruski predsednik, ki je v prvih februarskih dneh spregovoril o tem, da Ukrajina premalo ceni dogovor iz Minska iz leta 2014, s katerim naj bi se končali spopadi na vzhodu te države (kar se sicer nikoli ni zgodilo). »Naj ti bo všeč ali ne, to je tvoja dolžnost, lepotica moja,« je ob tem izrekel Putin.

Žižek pojasnjuje, da gre za citat iz pesmi Trnjulčica v krsti, v kateri punk rock bend Krasnaja plesen poje o posilstvu speče lepotice. »Namigovanje na Ukrajino kot žrtev nekrofilije je očitno,« je zapisal filozof. »Enostavno je situacijo preliti v metaforo posilstva. Rusija, pripravljena na napad, zatrjuje, da tega noče storiti, a med vrsticami očitno namiguje, da je, če od Ukrajine ne bo privolitve za spolni odnos, pripravljena do tega priti s silo. Še več: Ukrajino obtožuje, da jo ta sama spodbuja k posilstvu,« je zapisal Žižek. Pri vsem tem so Združene države Amerike prevzele vlogo tistega, ki želi posilstvo preprečiti, s tem pa postanejo nekakšni branitelji postsovjestskih držav. Gre sicer za oporo, ki močno spominja na mafijske metode (ponudim ti zaščito, a če je ne sprejmeš, bi posledice lahko bile res hude). Ukrajina, žrtev ruskih apetitov, je skušala v opisanem kontekstu ohraniti mir, alarmi ZDA pa so jo vznemirjali, saj jim je bilo jasno, da lahko nervozno lajanje Rusijo sprovocira do dejanskega nasilja, meni slovenski mislec.

Žižek ocenjuje, da aktualna situacija bolj kot moč dveh (bivših) velesil ponazarja njuno nesposobnost sprejemanja, da nista več velesili. Ob tem omeni katastrofalen umik ZDA iz Afganistana kot zadnjega v dolgi seriji fiaskov domnevne supremacije čezatlantske države, na ruski strani pa opaža obupane poskuse, da bi z obujanjem sovjetskega imperija prikrili svojo nemoč in nezadržen propad. »Kot velja tudi za dejanske posiljevalce – posilstvo je odraz nemoči agresorja,« zapiše Žižek. Prepričan je, da ruska invazija Ukrajine predstavlja zadnji korak do popolnega zanikanja vsakršne leninistične tradicije. Putinova zunanja politika, tako Žižek, odraža kontinuiteto s carsko-stalinistično linijo, zato ne preseneča, da je »Putin le nekaj dni pred vojaškim napadom ponovil svojo že dalj časa znano misel, da je Lenin ‘stvaritelj Ukrajine’. Bolj jasno ne bi moglo biti.«

V sklepnem delu Žižek naslovi še dilemo preštevilnih levičarjev, ki vztrajajo s podporo Rusiji (kot naslednici Sovjetske zveze, ki edina nasprotuje imperializmu ZDA). »Čas je, da priznate: Putin je konservativni nacionalist.« Prosto po Leninu – kaj storiti? »Kdor, kot mi, živi v državah, iz katerih lahko spremljamo žalostno komedijo posilstva, mora vedeti, da bo samo odločna kastracija to preprečila,« piše Žižek, ki meni, da mora mednarodna javnost stremeti h kirurški kastraciji Rusije in, do neke mere, tudi ZDA. »To je mogoče doseči z doslednim ignoriranjem in čim večjo marginalizacijo, z obravnavanjem le-teh kot sramotnih obscenosti, kot pogled na nekoga, ki se podela kar na pločniku. Ob tem pa je treba zagotoviti, da na pogorišču njunih globalnih avtoritet ne zraste nič več.«

La Stampa je Žižkov prispevek objavila nekaj dni kasneje. V njem je filozof vnovič izpostavil, da so tisti, ki so se postavili na stran Rusije ali vsaj izrazili delno razumevanje za Putinove poteze, »nenavadni priležniki«. »Žal moramo priznati, da je Biden imel prav, ko je pred desetimi dnevi rekel, da Putin namerava napasti Ukrajino. Po ruskem napadu nekateri na levici valijo krivdo na Zahod,« opozarja. Takemu razmišljanju Žižek oporeka, saj pravi, da to legitimira mišljenje, da imajo velike sile pravico do nadzora svojih sfer vpliva »z žrtvovanjem avtonomije majhnih držav na oltarju globalne stabilnosti«.

Nekaj misli je namenil še Putinovim očitkom o ukrajinskem fašizmu. Ruskemu predsedniku je nastavil ogledalo z omembo dveh filozofov, ki sta Putinu zelo blizu. To sta politični teolog Ivan Ilin, ki je promoviral svojo vizijo ruskega fašizma, drugi pa je Aleksander Dugin, Putinov »dvorni filozof«. »Ko Putin govori o denacifikaciji Ukrajine, moramo pred očmi imeti dejstvo, da je sam Putin podpiral Marine Le Pen v Franciji, Ligo v Italiji in druga neofašistična gibanja,« je zapisal. Kdo je zdaj tu fašist?

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava