Trikrat so ga zadeli, a je streljanje preživel

Začelo je pokati, okoli Nedžada so začeli leteti metki. Najprej ga je zaskelela desna roka, potem ga je krogla zadela še v levo nogo in trebuh. Sedemnajstletnik je padel med trupla in samo čakal, kdaj mu bodo morilci namenili milostni strel v glavo. V tistem se je oglasil grob moški glas: »Jebem jim mater. Mrtvi so. Dober lov je bil to, kot zajce smo jih prijeli v gozdu in jih zaklali«.

Bilo je v noči na 15. julij leta 1995, lučaj od nasipa ob jezeru pri mestu Đulići, 60 kilometrov severozahodno od Srebrenice. Nedžad je tiste noči postal priča, priča genocida, priča, ki je o genocidu na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije najprej govorila z zakrito identiteto. Priča, ki je leta 2015 sklenila, da ne bo več molčala in se skrivala, da bo o genocidu javno spregovorila in svojo izkušnjo tudi opisala v knjigi Ja, haški svjedok (Jaz, haaški pričevalec).

Nedžad Avdić se je rodil v Vlasenici. Srečno otroštvo je prekinil izbruh vojne. »Skozi vas so vozili tanki Jugoslovanske narodne armade. Hiteli so na hrvaška bojišča. Naša narodna vojska ni bila več vojska vseh narodov Jugoslavije. Vojaki so na vozilih v zrak stegovali roke in kazali tri prste, četniški pozdrav,« je Nedžad v angleščini razlagal v dnevni sobi srebreniškega hotela.

Srbska zasedba srebreniške zaščitene cone 11. julija 1995 je povzročila preplah. Nedžad se je z očetom peš napotil proti severu in ozemljem pod nadzorom Armade Bosne in Hercegovine, mama in sestre so se zatekle v bazo Združenih narodov v Potočare. Nedžada so ujeli in odvedli na streljanje. 17-letnik se je čudežno rešil, o pomoru, ki ga je preživel, je pričal tudi na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v nizozemskem Hagu.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku