Novo pričevanje o trpljenju v italijanskem taborišču na Rabu

Društvo Danica je v četrtek na Vrhu priredilo srečanje, v katerega je strnilo tri vsebinsko bogate postavke. Prvi dve sta bili, po nagovoru društvene predsednice Viljene Devetak, ki je seznanila več kot štirideset udeležencev in udeleženk z nizom jesenskih četrtkovih pobud, namenjeni priklicu spomina na tigrovca dr. Dorčeta Sardoča in na nagrajevanje visokošolskih študentk iz njegovega namenskega sklada, najdaljša tretja pa predstavitvi knjige z naslovom Sence Raba – zgodovina in spomin na italijansko koncentracijsko taborišče. Uvodne in kasnejše avtorske klavirske in pevske akorde je glasbenik Aljoša Saksida poslušalstvu posredoval stihe Iga Grudna, ki je tudi sam doživel taboriščno izkušnjo.

Bil je neomajni upornik

O Sardoču je Boris Peric v imenu Upravnega odbora podpornega sklada v strnjenem zaporedju spomnil prisotne na lik neomajnega upornika, ki je doživel ilegalo, preganjanje, zaslišanja in sodbo fašističnega sodstva, nakar je tudi po svetovni vojni sicer v zatišju ostal na barikadah in se precej let kasneje odločil, da po radiu in nato v knjigi Tigrova sled seznani javnost o svojih z načelnostjo prepojenih izkušnjah. Bil je na Nanosu leta 1927 ob ustanovitvi gibanja TIGR, ki se je nadaljevalo z oznako Borba v Trstu in drugod na Primorskem. Doživel je aretacijo in konfinacijo na otoku Lipari, kjer je spoznal nekaj znanih italijanskih protifašistov, naknadno je bil konfiniran v Gradežu in obsojen na Tržaškem procesu: pet je bilo obsojenih na smrt in štirje na dosmrtno ječo. Podpisanemu je še za časa življenja obrazložil, kako se je odpovedal prošnji za pomilostitev. Po vojni je odprl zobozdravniško ambulanto, nakar se je preselil v Gorico, kjer je umrl leta 1988.

Z Zdravkom Custrinom je nato Peric prešel na dodelitev Sardočevih štipendij iz istoimenskega sklada za študijsko leto 2025/26. Prejeli so jih Jaša Cingerla, študent na Medicinski fakulteti v Mariboru, Renee Starich, študentka na Pedagoški fakulteti – Univerza na Primorskem, Petra Devetak, študentka na Humanistični fakulteti – Univerza na Primorskem in za podiplomski študij Paloma Pertot, ki je magistrirala na Univerzi v Benetkah in podiplomsko na Akademiji gledališča La Scala v Milanu. Nagrade so znašale po 2.000 do 2.500 evrov. Vse po vrsti so poslušalci nagradili s ploskanjem.

Besedilo je odkril Tassin

Tretja postavka na dnevnem redu je predvidela poročanje o izidu in vsebini v uvodu navedene knjige, ki je mestoma dvojezična. Le v italijanščini je natisnjeno izvirno besedilo. Knjigo je prav tako izdala Fundacija Sardoč v sodelovanju s Posoškim raziskovalnim centrom Leopoldo Gasparini. Vsebuje še neobjavljeno pričevanje zdravnika – vojaškega poročnika Ezia Borsatti, ki je služboval na dalmatinskem otoku. Besedilo je odkril Ferruccio Tassin, znani raziskovalec tudi taborišč v Gonarsu in Viscu. Publikacijo je uredil Dario Mattiussi. Namen zbirke dvojezičnih publikacij je povezati slovensko in italijansko zgodovinopisje zlasti obmejnega območja. Pri pisanju je poleg glavnega pisca sodelovalo šest izvedencev.

Vsebina je enostavno pretresljiva, kljub temu, da uradno rabsko taborišče ni bilo namenjeno »uničevanju« internirancev. Zdravnikovo pisno pričevanje je dovolj srhljivo, da si v podrobnostih smemo predstavljati usodo okrog 15.000 aretiranih in nasilno deportiranih Slovencev ter Hrvatov v šotore z eno odejo vsake tri osebe starcev, žensk, deklet, nosečnic, otrok, bolnikov in onemoglih, do kože sestradanih teles, v razcapane obleke pokritih in v blatu ležečih z zastekljenimi pogledi in mrmrajočih besed.