»Turizem potrebuje načrtovanje, ne pa vlaganja v zastarele modele«

Porast turizma ima svoje temne plati. Stanovanja postanejo nedostopna za lokalno prebivalstvo, poveča se število slabo plačanih in prekarnih delovnih mest, občinam in komunalnim podjetjem se zvišajo stroški, narava trpi, lokalno gospodarstvo izpodrine dobičkarstvo multinacionalk. Vse te in mnoge druge vidike je Cristina Nadotti strnila v knjigo Il turismo che non paga (Turizem, ki se ne izplača), ki je izšla lani pri založbi Edizioni Ambiente.

Nadotti sicer ni samo novinarka, ki je zadnjih 25 let pisala za dnevnik La Repubblica. Študirala je angleško in irsko književnost, igrala košarko na visoki ravni, poučevala je in zdaj se predaja užitku potovanj ter poglobljenemu pisanju. Pogovor je nastal v sredo v Trstu.

Mediji pogosto povzemajo podatke o prihodih in prenočitvah. Kaj ti podatki povedo in česa ne povedo?

Ti podatki povedo precej malo o celotni sliki turizma. Vsak statistik vam bo povedal, da podatki ne pomenijo ničesar, če niso postavljeni v kontekst. Statistika prihodov in prenočitev, na primer, ničesar ne more povedati o posledicah kratkoročnih najemov. Sicer pa ti podatki pogosto služijo naraciji o rasti BDP. V kompleksni družbi govoriti zgolj o tem, pomeni spregledati bistvo. Več prihodov ne pomeni nujno kakovostnega turizma v smislu ekonomske, socialne, kulturne in okoljske trajnosti.

Bodiva konkretna. Prvomajski vikend v Trstu sovpada z množično tekaško prireditvijo. Je takšno privabljanje turistov lahko trajnostno?

Vse odvisi od načrtovanja: ali znamo tak dogodek upravljati tako, da nadomestimo negativne učinke? Pri velikih dogodkih moramo tudi razlikovati med tistimi, ki izhajajo iz prostora, in tistimi, ki jih vodijo velike organizacije.

Mislite, na primer, na olimpijske igre?

Ne samo. Obstaja več športnih prireditev, ki jih mednarodne organizacije selijo iz kraja v kraj. Te organizacije pridejo z vabljivo razlago: pripeljemo ti dogodek in s tem tudi veliko ljudi. Toda kakšni so učinki na lokalno okolje? Kaj ti ljudje dejansko pustijo v mestu?

Veliko odpadkov, najbrž.

To je le eden od vidikov. A mislim na mnoge druge dolgoročne učinke. Vzemiva primer majhnega barčka, ki bo za en dan beležil ogromno prometa. Koliko mu to dejansko koristi? Mu sploh koristi? Morda mora za tisti edini dan celo zaposliti dodatno osebo, kar ni vzdržno. Nimamo dovolj podatkov o tem, ali veliki športni dogodki dolgoročno povečajo prepoznavnost kraja. Izjema je Turin, ki po zimskih olimpijskih igrah leta 2006 v splošni predstavi ni več sivo mesto, kjer se nič ne dogaja. Drugače pa ne verjamem, da bi na primer Trst lahko bistveno pridobil na prepoznavnosti z dogodkom, ki ni povezan z lokalnim okoljem.

Barcolana je primer avtohtone prireditve. Lani je v desetih dneh v Trst privabila okrog 480.000 obiskovalcev. Kakšni so učinki takšnega nenadnega priliva?

Vse odvisi od tega, kako upravljaš takšen obisk. Prepustiš ponudbo nastanitev zgolj digitalnim platformam? Kdo ima v tem primeru dobiček in kdo je oškodovan? Zelo pomembne so rešitve, ki jih sprejmeš za upravljanje turističnih tokov.

Na primer?

Denimo, da ob Barcolani pride z jadrnico v Trst skupina ljudi iz drugega italijanskega mesta. Ključno je, ali mesto ponudi zgolj privez ali še kaj drugega, na primer popust v lokalni trgovini oblačil ali popust za obisk drugih lokacij v Furlaniji - Julijski krajini. Drugače se zgodi to, kar se dogaja z ladjami za križarjenje. Ladja pristane v Trstu in tisoče potnikov za nekaj ur pešači po središču mesta. Če vse ostane samo pri tem, mesto od tega nima nobene koristi.

Z obiskom velikih koncertov na štadionih v Rimu ali Milanu dobiš na primer možnost popusta za potovanje z vlakom ...

Da, dobre prakse obstajajo in jaz jih rada izpostavim. Tu pri vas bi lahko omenila predloge Pakta za avtonomijo oz. ideje na področju kolesarskega turizma. Turizem potrebuje načrtovanje, ne pa vlaganja v zastarele modele. Proučiti je treba prednosti in tveganja ter se osvoboditi vpliva lobijev.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.