V eni roki kamen, v drugi telefon

Ena izmed iskric, ki so zanetile najhujše spopade med izraelskimi silami in palestinskimi gibanji v zadnjih sedmih letih, je bil poskus nasilne izselitve palestinskih družin iz četrt Šejk Džara v Vzhodnem Jeruzalemu. »To je četrt ob Damaščanskih vratih, ob zidu starega mesta. Tam pelje Ul. Salah Eddin, ki gre iz Palestine naravnost do Al Akse, glavne mošeje v starem mestu,« pojasni novinar Ervin Hladnik Milharčič, ki je o sporih med Palestinci in Izraelom pred leti že poročal iz Jeruzalema, bil pa je tudi vojni dopisnik v času vojn na Balkanu. Poteza je del širšega načrta: izraelske oblasti hočejo iz Jeruzalema izriniti palestinsko prisotnost in izseljena območja naseliti z Izraelci. Praznjenje palestinskega ozemlja seveda ni nekaj novega: na današnji dan se Palestinci spominjajo nakbe, katastrofe izgona kakih 760.000 palestinskih beguncev neposredno po razglasitvi izraelske države leta 1948.

V mirovnem sporazumu iz Osla, podpisanem leta 1993, niso bila urejena vprašanja Jeruzalema, izraelskih naselbin in vrnitve palestinskih beguncev v njihove domove, opozarja slovenski novinar. Ta naj bi reševali kasneje, kar pa se ni zgodilo. Nasprotno: po smrti premierja Icaka Rabina, ki ga je na mirovniškem shodu umoril izraelski ekstremist, se je na oblast povzpel Benjamin Netanjahu. »Mirovne sporazume je začel praktično ukinjati,« pove Hladnik Milharčič. »Jasno je postalo, da Jeruzalem nikoli ne bo palestinski, pač pa bo izraelski, da se begunci nikoli ne bodo vrnili in da bodo naselbine ostale.«

To podkrepi s številkami: izraelski naseljenci so z nekaj sto ali par tisoč do na palestinskem Zahodnem bregu narasli na pol milijona, v vzhodni Jeruzalem pa se je naselilo 200.000 kolonov. »Tja se Izraelci selijo, ker se jim ekonomsko splača – cenejša stanovanja, nižji davki, višje državne podpore – ali pa zato, ker ustreza njihovim verskim predstavam o svetu, saj Staro zavezo razumejo kot zemljevid,« celotno zdajšnjo Palestino torej vidijo kot življenjski prostor, do katerega naj bi bili upravičeni.

V ROKAH KAMNI, A TUDI TELEFONI

»Izraelci so vedno imeli tako strategijo: narediti tisto, kar je najmanj sprejemljivo za Palestince, in jih prisiliti, da to sprejmejo. To pot ni uspelo,« pove Hladnik Milharčič. Zakaj? »Ker je na ulicah nova generacija mladih Palestincev, ki so odraščali z goljufijo mirovnih sporazumov, v katero enostavno ne verjamejo več.« Svetovna politika, ki zahteva miroljubnost in koeksistenco, po prepričanju mnogih mladih temelji na goljufiji. »Vidijo, da gre v resnici za kolonizacijo njihovega ozemlja in da je palestinski narod potisnjen v položaj, ki se mu vedno bolj pogosto reče apartheid. Uprli so se rasistični politiki.«

Razlika s preteklimi spopadi je ta, da so imeli Palestinci na Zahodnem bregu pred 20 leti v rokah kamne, zdaj pa imajo v eni roki kamen, v drugi pa mobilni telefon, opaža Hladnik Milharčič. »Celotno dogajanje je v neposrednem prenosu na družbenih omrežjih. In tu nobena propaganda ne vzdrži več: ne moreš govoriti, da je Izrael žrtev palestinskega nasilja, če vidiš, da so do zob oboroženi vojaki soočeni z ljudmi, ki razen kamnov nimajo veliko več.«

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.