Danes so se v baziliki sv. Antona v Padovi s kulturnim dogodkom poslovili od oltarne slike Vittoreja Carpaccia Marija z otrokom in svetniki. Renesančno delo znanega beneškega umetnika iz leta 1518 ali 1516 bo namreč po 85-letnem »izgnanstvu« kmalu romalo domov, v cerkev sv. Frančiška Asiškega v minoritskem samostanu v Piranu, od koder so ga leta 1940 , da bi ga zavarovali pred vojno, odpeljali v vilo Manin v Passariano v Furlaniji, zatem pa v padovansko baziliko sv. Antona.
Dolgo prizadevanje minoritov
Do vrnitve umetnine prihaja ob »srečnem sovpadanju« z obiskom predsednika italijanske republike Sergia Mattarelle v Sloveniji prihodnjega 10. in 11. septembra, so pred dnevi sporočili iz italijanske province minoritskega reda sv. Antona Padovanskega. Za italijanske minorite gre za pomembno dejanje, za katero so si dolgo časa prizadevali ravno italijanska provinca, minoritski red in muzej padovanske bazilike sv. Antona. Vrnitev slike v piransko cerkev, za katero je bila tudi narejena, je namreč dejanje, ki uresničuje željo in zaključuje postopek, ki so ga padovanski minoriti v dogovoru s sobrati iz Pirana začeli in peljali naprej že pred časom.
V Italiji je poteza naletela na ostro kritiko nekaterih politikov in ezulskih predstavnikov, po spletu je steklo tudi zbiranje podpisov proti vrnitvi slike (do sinoči se jih je zbralo 1227). Po drugi strani pa predsednik krovne zveze istrskih, reških in dalmatinskih beguncev Federesuli Renzo Codarin vračanje Carpaccieve slike na svoje izvorno mesto ocenjuje kot pozitiven dogodek. »Bil sem obveščen, da gre za oltarno sliko, ki je last frančiškanov in torej vatikanske države, ki jo bodo ponovno namestili v piransko cerkev, ki so jo krajevne oblasti temeljito restavrirale in jo je svojčas jugoslovanski režim podržavil. Gre torej za pozitivno dejanje, bodisi, ker sta bila cerkev in samostan vrnjena frančiškanom, bodisi, ker bodo sliko namestili na kraj, kjer jo bo mogoče videti,« pravi Codarin.
Diskretno delo diplomacije
Vrnitev Carpaccieve umetnine na izvorno mesto je pozitivna tudi za predsednika Italijanske unije Maurizia Tremula, ki poudarja, da do tega prihaja v okviru odnosa med cerkvenimi institucijami, ki pa ima seveda svojo kulturno valenco ter diplomatsko in institucionalno težo. Sam bolj kot o vrnitvi raje govori o ponovni namestitvi na kraju, za katerega je bila umetnina namenjena (v cerkvi minoritskega samostana v Piranu, seveda), ki sicer ne pripada več Italiji, ampak vsekakor državi, ki je članica EU, kjer vlada načelo prostega pretoka blaga in oseb.
Več v jutrišnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.