V učenje slovenščine je vložila veliko truda, zato ga ni opustila

Ingrid Scozzai je enaindvajsetletna študentka iz Ronk. Italijanska starša sta jo vpisala v slovenski vrtec in od tod se je njena pot v slovenskem okolju nadaljevala tudi na univerzi, saj zaključuje študij managementa v angleščini v Kopru. Je članica društva DM+, aktivno je bila angažirana pri organizaciji festivala Diversity. Udeležila se je Slovikovega izobraževalnega programa, danes sodeluje s Slovenskim deželnim gospodarskim združenjem. Ingrid je ena izmed dveh študentk, ki jima je Javni zavod za štipendiranje Republike Slovenije odrekel možnost prejemanja štipendije za študente v zamejstvu in po svetu, z utemeljitvijo, da nimata slovenskega porekla.

Od kod izhajate?

Od nekdaj živim v Ronkah. Oče je iz Foljana, mama pa iz okolice Čedada. Kot otrok je živela v okolici Tavorjane. Povedala mi je, da je prababica govorila tudi v slovenskem narečju. Večkrat smo se doma pogovarjali o prednikih, spraševali smo se, ali so se imeli za Slovence ali ne. Žal jih že dolgo ni več med nami in zato bo to vprašanje ostalo brez odgovora.

Starša sta vas vpisala v slovenski vrtec v Romjanu. Sta kdaj podvomila v to izbiro, na primer zaradi domačih nalog?

V slovenski vrtec in nato v šolo me nista vpisala, ker je imela mama slovensko prednico, ampak ker je bil romjanski vrtec v neposredni bližini našega doma. Dvomov nista imela, tudi ker sem bila samostojna in sem domače naloge pisala sama. Združenje staršev romjanske šole je priredilo tudi tečaj slovenščine in mama se je odločila, da se ga udeleži prav z namenom, da bi mi ponudila pomoč, če bi jo potrebovala.

Kaj pa vi, ste kdaj podvomili o svojem šolanju v slovenščini?

Nekaj dvomov sem doživela na prehodu iz nižje v višjo srednjo šolo. Pomislila pa sem, da sem v učenje drugega jezika vložila veliko truda in nisem videla razlogov, da bi ga opustila. Za višjo šolo sem se odločala bolj na podlagi ponudbe. Odločala sem se med italijanskim jezikovnim licejem in goriškim tehniškim šolskim centrom. Nazadnje sem izbrala turistično smer.

Ste se ob šoli ukvarjali z drugimi dejavnostmi?

Obiskovala sem italijanska športna društva, saj v Ronkah ni veliko ponudbe v slovenščini. Udeleževala pa sem se poletnih centrov in dejavnosti, ki jih je Združenje staršev Romjan prirejalo pred začetkom pouka. Trikrat zaporedoma sem obiskala tudi Mladinsko poletno šolo slovenskega jezika v Ljubljani.

Kaj vam je dalo romjansko okolje?

Nedvomno veliko, v zadnjih letih sem tudi sama pomagala kot animatorka v poletnem centru in na pripravah na pouk. Zanimivo se mi zdi, da so mame iz združenja staršev, ki prostovoljno prirejajo poletne dejavnosti, po večini Italijanke. Gre torej za italijanske starše, ki angažirano prirejajo za svoje otroke dejavnosti s ciljem, da okrepijo rabo slovenskega jezika.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu. Poleg tega objavljamo še potepanja Sare Terpin in Carla Ghia, ki nas tokrat popeljeta v deželo kralja Matjaža in sedmih olimpijcev. Nadaljujejo se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca, strip o Plečniku in roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska, ki ga krasijo fotografije Maria Magajne.