»V želji, da bi imeli čim več dijakov, si škodimo«

Na terasi lepe hiše na Vrhu se žal ni odvil enako lep pogovor. Veliko pesimizma je bilo v njem. Še mačka Iskrica je sredi intervjuja nekam resno odkorakala iz svojega udobnega kota. A gostiteljica, profesorica slovenščine na goriškem liceju Gregoričič-Trubar Viljena Devetak, se ne spreneveda. Pove, kar misli. In nikakor ji ni mogoče očitati, da govori, ne da bi poznala razmer. Živi med ljudmi in dela za njih.

Kako ste občutili nedavno zaprtje osnovne šole?

Greš mimo in ti je hudo. A ker tudi v Sovodnjah ni dovolj otrok, je iz ekonomskega vidika ta odločitev racionalna. Ne moreš vzdrževati kar dveh šol. Je pa za nas Vrhovce seveda žalostno, da šole ni več. Zmeraj je bila posebna.

Zakaj?

Ker je bila dvorazrednica. Še ko sem jo jaz obiskovala, so bili skupaj prvi in drugi razred ter tretji, četrti in peti ali pa prvi in drugi ter tretji, četrti in peti. Tako urejena šola ima – seveda morajo biti učitelji dobri – veliko prednosti. Kdor je nadarjen, dela naprej, šibkejši utrjujejo. Iz vidika usvajanja snovi je to velik plus, a tudi iz vidika učenja empatije, če recimo petošolci pomagajo prvošolcem.

Pomislek najbrž poznate. Kako se naučiš življenja v skupnosti, če si v šoli z le nekaj vrstniki?

Ah, saj je cel kup popoldanskih dejavnosti. Današnji otroci se ukvarjajo z najmanj enim športom. Seveda, na starših je, da otroka, ki zjutraj obiskuje maloštevilno šolo, vpišejo, recimo, k skupinskemu športu.

Zato trdite, da ni nič narobe, če do zadnjega skušamo ohranjati šole tudi tam, kjer je zelo malo otrok?

Absolutno ni narobe. Razumem ekonomsko stisko, razumem organizacijske težave občin, ni pa narobe iz vidika otrok. Šolo na Vrhu je obiskovala učenka iz Mirna, ker so si starši želeli take posebne šole. Iz istega razloga so na Vrh prihajali tudi italijanski otroci iz Martinščine.

Pa smo tam, pri vključevanju učencev in dijakov, ki doma ne govorijo slovensko. Načeloma je to lepo in prav, a kot profesorica slovenščine na goriškem liceju najbrž občutite težavne posledice ...

In še kako.

Kako ukrepate?

Poglejte, pred dnevi smo imeli sprejem za prvošolce. Rekla sem jim, da lahko postanem stroga policistka, ki nadzira, ali se med sabo pogovarjajo po slovensko. A sem dodala, da jim pogovarjanje v slovenščini predvsem svetujem. Kdor je izbral šolo s slovenskim učnim jezikom, mora izkoristiti vsako priložnost za pogovor v slovenščini. Na ta način se nekateri iz povsem italijanskih družin tako dobro naučijo slovenščine, da na maturi napišejo odlično nalogo. Nekateri pa jezikovne težave vlečejo skozi vsa šolska leta.

Ti, ki imajo težave s slovenščino, zavirajo izvajanje pouka?

Večkrat ga. Meni je glede tega nekoliko lažje, saj poučujem na višji srednji šoli. Selekcija je do takrat že opravljena. Na nižji srednji šoli je težje.

Kaj bi bilo treba storiti, je najbrž vprašanje za milijon dolarjev.

Res. Mene na primer zelo moti, da moramo profesorji pisati dvojezične okrožnice. Na slovenski šoli, liceju.

Mislite na sporočila staršem?

Da. S tem kaj sporočamo? Da navsezadnje na slovenski šoli ni tako nujno obvladati slovenščino ... Preveč smo popustljivi. Niti Italijani si tega ne želijo.

Skratka, menite, da smo preveč obzirni?

Da. V želji, da bi imeli čim več dijakov, si škodimo. Morali bi biti bolj pokončni, bolj prepričani vase. Na ta način bi bili tudi bolj privlačni. Naj vam dam primer; učila sem v Doberdobu, kamor v prvi razred nižje srednje šole pridejo učenci iz osnovne šole v Romjanu. Tamkajšnji učitelji sploh niso slabi, zelo se trudijo, a meni se je zgodilo, da me je dijak prvega razreda vprašal: »Profesorica, lahko apriram finestro?« Kako naj v teh razmerah gojimo slovenščino? Kakšna je ta privlačnost? Pa še o učencih in dijakih s specifičnimi učnimi težavami in posebnimi izobraževalnimi potrebami bi lahko govorila ... Tisoč in en problem obstaja in po pravici ne vem, kako bi to rešili.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.