Vse, kar ni zapisano, tone v pozabo

VPripotovala je z avtomobilom. V spremstvu moža, s katerim je končno imela čas, da se v miru pogovori. Poljska besedna ustvarjalka Olga Tokarczuk, izjemna pripovedovalka, je prepotovala lep del srednje Evrope, da se je lahko »v živo« udeležila festivala Pordenonelegge. In dvignila še eno nagrado. Najprestižnejša seveda ostaja Nobelova, za leto 2018, vendar podeljena z enoletnim zamikom. Spomniti pa velja, da se poljska pisateljica – za ta del svoje ustvarjalnosti je bila namreč največkrat nagrajena – lahko pohvali tudi z Vileniško nagrado, prejeto leta 2013.

V Pordenonu so jo pričakali številni novinarji, ki jo skoraj vsi po vrsti tudi cenijo in berejo, in pa vrsta obveznosti. Skozi goščavo novinarskih srečanj, neizbežnih televizijskih intervjujev in nastopov, odprtih za občinstvo, se je bilo nemogoče prebiti do neposrednega pogovora. Svoje so dodali varnostni ukrepi zaradi covida-19, ki z organizacijskega vidika močno pogojujejo potek zapletene prireditve, kot je knjižni sejem. In tako je zapis nastal fragmentarno, kar sicer odraža tudi pisateljski proces Olge Tokarczuk.

Umetnost je zajeti vse v smiselno enoto. In jo podati privlačno. Srečati se. Iz oči v oči. Koronavirusu navkljub.

Organizatorji, novinarji in njeni bralci so bili poljski pisateljici nadvse hvaležni, da je osebno prišla v Pordenon. »To je šele tretjič, da sem po lockdownu odšla z doma. Posebno pohvalo in zahvalo zaslužijo organizatorji, da so težavam navkljub želeli izpeljati prireditev. Sicer pa sem se z manjšim literarnim festivalom kot organizatorka julija letos spopadla tudi sama. In nihče ni zbolel.« In še pohvalno o bankah: knjižni sejem namreč gmotno podpira Crédit Agricole, ki tudi podeljuje osrednjo nagrado – Crédit Agricole Friuladria, namenjeno piscem, ki se posvečajo zgodovinskim temam. »Ne samo pri vas tudi drugod opažam, da banke podpirajo kulturo in s takšnim pogledom v bodočnost osmišljajo našo sedanjost.«

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.