»Všeč mi je, da se lahko ukvarjam vsak dan z nečim drugim«

Slovenska novinarka v italijanskem uredništvu RAI Furlanije - Julijske krajine Eva Ciuk je za pogovor izbrala neobičajen termin: ponedeljek ob 8.15 zjutraj. Zgodnja ura ji je ustrezala, ker je spremila hčerko v šolo.

Materinstvo, pravi, ji je spremenilo življenje. Ni ji pa vzelo vneme v novinarstvu in prostovoljnem delu na socialnem področju.

Če bi bila zdaj nekje sredi Furlanije, bi obstajala nevarnost, da bi vas kdo prepoznal in naju zato zmotil med pogovorom?

Moram priznati, da se je to že zgodilo in da se dogaja.

Kaj vam rečejo ljudje, ki vas prepoznajo?

Seveda nisem Lilli Gruber, da bi se to dogajalo stalno. Ko pa se zgodi, mi recimo rečejo, da me je lepo spet videti na televiziji po dolgem času.

Zakaj po dolgem času?

Dolgo nisem vodila dnevnika, zdaj ga spet.

Če ni preosebno vprašanje: zakaj ga niste vodili?

O tem se ne bi rada pogovarjala. Gledam naprej in ne nazaj. Tako da ... greva naprej.

Vodenje na TV prinaša izpostavljenost, ki je dvorezen meč. Ste že občutili tudi tisti neprijetni vidik?

Če se ti ljudje spoštljivo in olikano približajo, da ti izrečejo kompliment, to ni moteče. Res pa je, da postaneš javna oseba. Zato moraš zelo paziti, kaj rečeš in kaj objavljaš na socialnih omrežjih. Jaz sicer na njih ne objavljam veliko, ampak jih spremljam, ker so del našega življenja in družbe.

A če v znani iskalnik vpišeš Eva Ciuk, ti ta predlaga najpogosteje iskane nize, med temi sta, na primer, »zasebno življenje« in »mož«. Vam to brskanje v zasebnost vzbuja neprijeten občutek?

Ko začneš voditi dnevnik, ta skrb ni v prvem planu. Iskreno povedano, takrat niti pomislila nisem na to. Je pa res, da prav zaradi tega vidika na svojih profilih ne objavljam fotografij hčerke ali zasebnega življenja.

Vodenje dnevnika je lahko prestiž, ni pa klasično novinarsko delo na »terenu«. Ga kaj pogrešate, ko ste v studiu?

Še vedno sem dosti na terenu, saj dnevnik vodim enkrat tedensko. Včasih sem v radijski izmeni, včasih na televiziji, včasih na spletu. To mi odgovarja. Všeč mi je, da se lahko ukvarjam vsak dan z nečim drugim. Seveda, strinjam se, da vodenje poročil ni novinarsko delo, bolj mi paše delo na terenu. Zato sem tudi odklonila ponudbo, da bi šla v Rim. Tam ne bi bilo tistega pravega novinarskega dela.

Katero uredništvo vas je vabilo v Rim?

Dvakrat so me povabili, ni treba povedati kdo. Bilo je že v času, ko sem razmišljala o družini, zato sem izbrala, da raje ostanem v Trstu, kjer je visoka kakovost življenja.

Se ne kesate, da niste šli v Rim?

Ne. Šla bi, ko bi imela 18 ali 20 let. A pri tistih letih nisem sploh vedela, kaj bom v življenju.

Nato pa ste šli na podiplomski študij v Madrid ...

Da, to je bil enoletni podiplomski študij iz mednarodnega komuniciranja o državah v razvoju.

Zakaj ste takrat izbrali ravno špansko prestolnico?

Ker sem si želela iti v Španijo, tam pa sem dobila ravno to, kar sem iskala.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.