Vzgoja otroka do polnoletnosti »stane« 156.000 evrov

Predsednik italijanske republike Sergio Mattarella je konec preteklega tedna opozoril na nizko stopnjo rodnosti v Italiji. Od leta 2008 do lani se je znižala od 1,44 na 1,18 otroka na žensko v rodni dobi. Od leta 2009 dalje se je v državi rodilo vedno manj otrok. Do leta 2019 je znašal letni upad povprečno 2,8 odstotka rojstev manj, od 2020 dalje je še izrazitejši. Če bo krivulja nadalje tako porazno padala, bo to močno vplivalo na javne račune, je žalostno ugotovil Mattarella.

Teden prej je študijski center Moneyfarm, podjetja, ki se ukvarja z digitalnim finančnim svetovanjem, izdal zanimivo poročilo o stroških, potrebnih za preživljanje otroka do 18. leta starosti. Vzgoja otroka od rojstva do 18. leta starosti stane od 107.000 do 205.000 evrov, kar povprečno znaša približno 156.000 evrov (ali več kot 8.500 evrov letno). V primerjavi s podobno raziskavo, opravljeno leta 2022, so se stroški povečali za 12 odstotkov. To pomeni, da so v treh letih poskočili v povprečju za 16.000 evrov letno.

Sredi novembra izdano letno poročilo Mednarodnega centra za študije o družinah CISF ponuja nekaj zanimivih dodatkov. Italijanske družine so vse revnejše, zaradi česar so bile lani primorane zmanjšati številne stroške. Odrekle so se stroškom za dobro počutje ali prosti čas (32,5 odstotka), za stanovanje (32,4 odstotka), za zdravstveno varstvo (18,5 odstotka) ali za vnaprej načrtovane počitnice (16,9 odstotka). Storile pa so vse, kar je bilo mogoče, da bi se izognile zmanjšanju stroškov, potrebnih za rekreacijske in izobraževalne dejavnosti svojih otrok (4,1 odstotka). Pomeni, da družine, kljub težkim gospodarskim pogojem, posvečajo otrokom pozornost.

Poročilo CISF navaja še drug zanimiv podatek. Skoraj 59 odstotkov družin ima enega samega otroka. Več pa je družin (60 odstotkov) z domačimi živalmi (psom ali mačko), kar je gospodarski izvedenec dnevnika Corriere della Sera Federico Fubini zaobjel v mojstrskem naslovu: Culle vuote, cucce piene – Zibelke prazne, pesjaki polni.

Ob taki danosti, odločilno pogojeni od vse skromnejše kupne moči italijanskih družin (beri: vse večje revščine ...), je malo verjetno, da bo poziv predsednika Sergia Mattarelle o povečanju števila rojstev uslišan.

Več v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku