»Z različnimi orodji se zdi prevajanje enostavnejše, a je ravno nasprotno«

Aprila se bo zaključil dvoletni čezmejni projekt CrossTerm (Crossborder standardization of institutional terminology), ki se sofinancira iz programa Interreg VI-A Italija-Slovenija 2021–2027. Cilj projekta, katerega vodilni partner je Slovenski raziskovalni inštitut (Slori) iz Trsta, je čezmejna standardizacija terminologije, ki se uporablja v različnih sektorjih javne uprave.

O projektu smo se pogovorili z njegovo strokovno koordinatorko, dr. Matejko Grgič, sicer izredno profesorico na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in večletno sodelavko Slorija.

S katerimi težavami se spopadamo pri prevajanju besedil s področja javne uprave na čezmejnih območjih?

Nekatere težave so splošne in veljajo za prevajalstvo nasploh, izpostavila bi predvsem pomanjkanje znanja in veščin. Danes imamo na razpolago veliko različnih orodij, zato se nam zdi, da je prevajanje enostavnejše. Ravno nasprotno: ker imamo na voljo čedalje več orodij in podatkov in se pogosto poslužujemo umetne inteligence (UI), ljudje potrebujemo več znanja, da lahko spremljamo in usmerjamo stroje.

Pri splošni, t. i. »stvarni« terminologiji je lažje, saj bo fotosinteza povsod fotosinteza – naravni proces poteka povsod enako. Vse, kar je povezano s pravom v najširšem smislu – zakoni, postopki ali preprosto pravilniki –, pa je specifično za določeno območje in se od države do države razlikuje. Terminologija je namreč vedno povezana z nekim pojmom, na primer s pravnim institutom. Neki termin morda v Sloveniji ne obstaja, ker ni stvarnosti, na katero bi se nanašal. Tovrstni terminologiji pravimo kulturno specifična. Dodaten problem nastane takrat, ko v drug jezik ne prevajamo na mednarodni ravni, ampak znotraj istega sistema (države, dežele ...) , ker se pri tem ne spremeni pravni okvir, temveč samo jezik, v katerem posamezni pojem označimo. Ljudje, ki živimo v večjezičnih okoljih, to doživljamo vsakodnevno: včasih slovenska beseda ne opiše dovolj natančno stvarnosti, ki je značilna, na primer, samo za Italijo in ne tudi za Slovenijo.

Prevajalka mora po eni strani imeti dovolj znanja, po drugi strani pa ne sme posegati le po splošnih orodjih, kot so SSKJ ali IATE (terminološka zbirka EU, op. av.), kajti tam ne bo našla odgovorov na specifična vprašanja, ki se pojavljajo na lokalni ravni.

Katero je bilo temeljno izhodišče projekta CrossTerm?

Doslej so vse tri manjšinske skupnosti – slovenska v Italiji, italijanska v Sloveniji in furlanska – večinoma delale vsaka zase. Zato so, tudi zaradi omejenih človeških, finančnih in organizacijskih virov, večkrat reševale vsako krizo sproti. Po eni strani to pomeni nadaljnjo izrabo že tako omejenih virov, po drugi strani pa tudi nereševanje težav, ki so vsem trem skupne. Zato smo se odločili, da stopimo skupaj in preverimo, kaj se da narediti. Skupaj smo pogledali, kje so težave, in nato preverili, ali sosednja skupnost morda že razpolaga z rešitvami, ki bi ustrezale tudi ostalima dvema, ter nazadnje vzpostavili enotne postopke. Na tak način smo boljše izkoristili vire, ki jih imamo na razpolago.

Ali so med Slovenijo in Italijo zaznavne kakšne razlike glede tega?

Razlike so predvsem na ravni pravnega varstva manjšinskih skupnosti in segajo že v povojni čas. Italijanska skupnost v Sloveniji velja za eno najbolje zaščitenih skupnosti v Evropi, a se kljub temu sooča s številnimi izzivi. Status slovenske skupnosti v Italiji se je zlasti v zadnjih 25, 30 letih izboljšal, čeprav je tudi prej veljalo, da je ta skupnost ena izmed bolje opremljenih v Evropi. Furlanska skupnost se je začela močno krepiti predvsem po potresu leta 1976, ko je bila furlanščina tudi uradno prepoznana kot jezik.

Kako pa je s stanjem same rabe jezika, ali na to vpliva prav omenjena raven pravnega varstva?

Ne glede na raven varstva vse manjšine beležijo trende opuščanja rabe svojih jezikov. Za razliko od preteklosti, ko je zaradi pomanjkljivega varstva in šibkejšega položaja jezika njegova raba prehajala iz javnosti v zasebno okolje, opažamo danes nasproten trend. Manjšinski jeziki so prisotni v javnem prostoru, a imajo večkrat izrazito simbolno vlogo. Pojavljajo se na proslavah, ob uradnih pozdravih itd. To zlahka opazimo pri italijanski skupnosti v Sloveniji, kjer župani na vsaki prireditvi pozdravijo tudi v italijanščini, tudi napisi na javnih površinah so zelo pogosto dvojezični. Sporazumevalna zmožnost v italijanskem jeziku pa kljub temu upada, tako med uslužbenci v javni upravi kot med ljudmi na ravni vsakdanje komunikacije, predvsem med mlajšimi generacijami.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.