Petek, 23 februar 2024
Iskanje

»Z urejanjem gradiva spoznavaš zgodbe ljudi«

Intervju z Gabrielo Caharija, ki dela na Odseku za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice

Trst |
11. feb. 2024 | 8:28
Dark Theme

Dve nadstropji nad uredništvom Primorskega dnevnika pri Svetem Jakobu v Trstu ima – še za kratek čas, saj se seli k Svetemu Ivanu – svoje prostore Odsek za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice (OZE NŠK). V njem je polno gradiva, ob katerem spoznaš, da se v preteklosti ni odvila le zgodovina, ampak so se vzporedno ali pomešano z njo odvile še mnoge male in velike zgodbe.

Pogovor z Gabrielo Caharija, ki dela na OZE, se je začel pri tem, a se je nato pomaknil v več smeri, tudi pod Triglav, kjer je intervjuvanko pred leti zajela nevihta z zastrašujočimi strelami.

Koliko zgodb je skritih tu?

Ogromno, kar je zelo lepo. Ko urejuješ gradivo, spravljaš fotografije ali dokumente iz zapuščin, spoznaš zgodbe pomembnih ljudi oz. ljudi, ki so bili na našem območju dejavni. Iz delov njihovega privatnega življenja sestaviš zgodbo, ki ni tista javna, ampak neka druga, bolj intimna.

Kako pogosto se zgodi, da je intimna slika precej drugačna od javne podobe?

Se zgodi, seveda.

Koga imate v mislih?

Predvsem mi je všeč urejanje osebnih zapuščin, ker se iz njih tvorijo prave življenjske zgodbe. Ampak ...

Imen raje ne navajate?

Raje ne, tudi ker so nekateri dokumenti v zapuščinah nedostopni javnosti. A ni to edini razlog. Prav je, da si vsak raziskovalec zgradi svojo zgodbo.

Kateri so ti dokumenti, ki niso za javnost?

Čisto osebni dokumenti, recimo osebna pisma ali pa seznami oseb. Ko uredimo fond, pazimo na občutljive osebne podatke.

Pa se je zgodilo, da je nekdo prinesel zanimive dokumente in že sam določil, da ne bo vse za javnost?

Ne, ko nam nekdo izroči zapuščino, običajno izloči, kar je preosebnega.

Vam ljudje še nosijo dokumente?

Seveda. Zgodi se tudi, da nas ljudje pokličejo, ker imajo doma gradivo sorodnikov, ki ga nočejo kar odvreči. Takrat dobimo marsikaj. Tako gradivo dopolnjuje sliko določenega obdobja.

No, obstaja zgodba, ki jo je mogoče sestaviti iz tukajšnjega gradiva, a še ni bila opisana in bi si želeli, da bi bila?

Tu imamo res veliko zanimivega gradiva, kot so pisma ali dnevniki, ki omogočajo vpogled v dušo človeka ali v odnose med družinskimi člani ... Vse to je zelo zanimivo, zgodb je nešteto. Naj omenim le eno lepo človeško zgodbo: v zapuščini Slovenca je polno pisem staršev italijanskih vojakov. Ti so se mu po vojni zahvaljevali, ker je prek Rdečega križa našel njihove zaprte sinove. On jim je pomagal, čeprav bi zaradi tega, kar je doživel med fašizmom, lahko zasovražil italijansko vojsko.

Od kdaj delate tu?

Od leta 2016.

Prej ste delali v splošni knjižnici NŠK. Kako različni sta vaše prejšnje in sedanje delo?

Tudi tu opravljam knjižničarsko delo, saj je precej knjig in tudi arhivsko gradivo vpisujemo v sistem Cobiss. Glavna razlika je seveda ta, da tu ni izposoje, opravka imam predvsem z dokumenti in tudi obiskovalcev je manj.

Kdo najpogosteje obišče OZE? Poklicni zgodovinarji ali navadni radovedneži?

Eni in drugi. Želja po vedenju je neizmerna. To sem opažala že v knjižnici, kjer smo včasih želeli odpisati kakšno knjigo, češ, kdo bi si jo izposodil, a se je potem zgodilo, da je prišel obiskovalec in prosil ravno za tisto knjigo. Enako se dogaja z dokumenti. Včasih se vprašam, zakaj bi nekaj hranili, saj to ne bo nikomur koristno, a se potem izkaže, da ljudi zanimajo tudi najbolj nepredstavljive stvari.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava